Intuicija je poseben psihološki pojav, ko se v nas pojavi védenje o nečem ali nekom brez predhodnega empiričnega znanja, izkušnje ali uporabe razuma. Intuicija pogosto obsega tudi občutke – oseba lahko nepričakovano začuti ali ve, da nečesa ne sme narediti. Pri intuiciji večinoma ni vnaprejšnjega miselnega procesa. Védenje se nenadoma pojavi v naši glavi, lahko občutimo senzacijo v našem telesu ali pa s skorajda prisilno močjo začutimo, kaj moramo storiti.

Psihiater Carl G. Jung je besedo "intuicija" opisal tudi z metaforičnim jezikom, in sicer kot "poslušanje notranjega glasu". Prav to je tudi najboljši način, kako jo prepoznati, kajti beseda intuicija dobesedno pomeni "notranja pozornost". Pozorni moramo biti na to, kar se dogaja v nas, na intuitivne misli, telo in občutke, ki jih dobivamo z notranjim očesom in ušesom. Tako se nam namreč odkriva naše notranje, nezavedno znanje. Z intuicijo je opremljen vsak in vsak jo doživlja ter izkuša po svoje. Tako se lahko intuicija pojavi v obliki fizičnega občutja, denimo kot nenadna slabost, srbenje kože, pritisk v prsih, mravljinci, itd.. Lahko se pojavi v obliki notranjega glasu ali pa nenavadne privlačnosti/odbojnost do ljudi, ki smo jih pravkar spoznali.

Intuicija v materinstvu je zelo dragocena za mamo kot otroka. Starš in otrok sta se skupaj rodila v to življenje, da bi se učila eden od drugega na zelo globokem nivoju. Lekcije, ki jih mora imeti starš se popolnoma ujemajo s tistimi, ki jih mora dobiti otrok – to je dogovor med dvema dušama. Vsaka mama je popolna mama svojega otroka.
Materinska intuicija nas opremi z informacijami, kako se odzivati na otroka (dan za dnem nas usmerja v globlje razumevanje in povezanost z otrokom) in vzgajati bolj intuitivne in srčno osredinjene otroke.

Materinska intuicija deluje na istem principu kot »običajna« intuicija. S tem, ko postanemo mame še ne pomeni, da avtomatično vemo, kateri je glas naše intuicije in ali mu lahko popolnoma zaupamo. To je proces za katerega si moramo vzeti čas in vaditi, da postanemo bolj sigurni v svoj prirojeni vir znanja. Občutimo jo kot občutek, vedenje ali telesno senzacijo. Materinska intuicija ni rezervirana samo za primere, ko je otrok v življenjski nevarnosti, ampak za izzive vsakodnevnega življenja.

Danes smo kot starši izpostavljeni veliko informacijam o negi in vzgoji otroka, ki nas pogosto samo zmedejo. Intuicija nam je lahko pri tem v veliko pomoč. Pomaga nam vedeti kdo smo, kaj je naša resnica in kaj je najboljše za našega otroka ter celo družino.
Tudi ti si intuitivna mama in lahko se naučiš prisluhnit sporočilom svoje intuicije! To je tvoja notranja navigacija, ki te vodi skozi zemljevid življenja. Pove ti kateri je tvoj naslednji korak. Zanašanje na svojo intuicijo  v vsakodnevnem življenju ti pomaga življenje narediti lažje in bolj polno.

​
V nadaljevanju si bomo pogledali, kako trenirati svojo notranji občutek in mu zaupati:
1.Poslušaj svoje srce ali telo, ne glave: srce ve pravilen odgovor, glava pa misli, da ve. Telo nikoli ne laže. Opazuj napetost mišic v različnih situacijah. Predele, ki so bolj/ manj napeti. Prisluhni svojemu telesu, naj te popelje v trenutek, k resnici, k sebi.
2.Postani mirna in prisluhni: Meditiraj!  Vse kar utiša tvoj um, ti omogoči, da slišiš svoje srce. Prisluhnila boš glasu svojega srca, ne pa samo motečim in destruktivnim mislim uma. Ko ne boš dajala energije umu, jo boš dala srcu, ki ti skozi intuicijo sporoča kaj je najboljše zate ali tvojega otroka. Večkrat na dan prenehaj opravljati več nalog hkrati. Ko ješ, samo jej. Med obveznostmi si vedno vzemi par trenutkov za zavestno dihanje.

1. Začni z majhnimi odločitvami, kot na primer ali bi jedla za kosilo to ali ono hrano, ali bi šla s prijateljico na kavo ali ne. Nato nadaljuj z večjimi odločitvami.
2. Vračaj se nazaj: Tudi če si že sprejela neko odločitev in si kasneje začutila, da ti telo sporoča nasprotno, se vrni nazaj. Kot na primer, ko že odložiš slušalko po pogovoru s prijateljico, ugotoviš, da si preutrujena za srečanje z njo. Pokliči jo nazaj in ji povej svojo resnico.
3. Postavljaj vprašanja: Poleg odgovorov, ki ti jih posreduje intuicija lahko za odgovor vprašaš tudi svoje duhovne vodnike in angele. Univerzum ti vedno pokaže pot, preko simbolov in znamenj, vprašaj ga za odgovor.
4. Zaupaj znakom /sporočilom: Intuicija ni vedno jasna ali logična, vendar te vedno vodi tja kamor je najboljše zate. Zaupaj, da kar ti sporoča je prav zdaj, pravi odgovor zate. Začni z manjšimi vprašanji.
5. Opazuj izid. Ko te obide tisto, za kar verjameš, da je intuitivni preblisk, si zapomni občutek. Kje v telesu si ga zaznala? Kako je zvenel glas v tvoji glavi? Kako se počutiš na čustvenem področju? Kaj se je zgodilo s tvojim energijskim telesom? Zapiši si svoje odzive in jih primerjaj, kdaj so podobni, kdaj različni. Kasneje opazuj kakšen bo izid. Sčasoma ti bo vedno bolj jasno katera občutja so intuitivna in katera ne.

8.Vadi
 
Razlikovati moraš med odzivom uma in telesa. Tvoje racionalno mišljenje ni intuicija. Odprta moraš biti za sporočila svojega telesa. Tudi če ti um govori nasprotno, so to zgolj tvoji strahovi, ki pa niso realni (vedno izvirajo iz preteklosti in v tem trenutku niso več realni). Osredotočaj se na čutenje v telesu. S tem boš naredila veliko, ko boš prepoznala svoje telesne občutke in se boš dobro izurila, boš nadaljevala s postavljanjem odločitev v svojem življenju. Če si res pozorna, ti telo ves čas namiguje, katere odločitve so dobre zate in tvojega otroka in katere ne. Zaupaj si.

Dotik nas dela socialne in človeške. Je zdravilo, ki ga imamo vedno ob sebi, vse od časa v maternici pa do našega odhoda v onstranstvo. Od čutil se pri plodu taktilni občutek razvije prvi. Okrog desetega tedna po zanositvi se začne razvijati tipni občutek na obraznem delu (usta, veke, lica) in se naprej razširi na genitalno področje, dlani in podplate. Slednja tri območja imajo največje število senzornih receptorjev tudi v odrasli dobi.  Plod v maternici prvič uporabi in preizkuša dotik, ko zgrabi popkovnico, se z njo igra in raziskuje temperaturo in teksturo. Omenjeno aktivnost počne pogosto, zato strokovnjaki menijo, da ni le avtomatičen refleks, ampak hotena izbira. Kasneje raziskuje tudi svoje telo in se odziva na mamin dotik preko trebuha. To je že njuna prva taktilna komunikacija.

Celo naše telo je prepredeno z živčnimi končiči, ki nas nenehno informirajo, da smo bili deležni dotika od sočloveka ali predmeta. Iz izkušenj se učimo prepoznavati namene različnih vrst dotika. Je dotik vznemirjajoč, boleč, pomirjajoč ali negujoč? Dojenček vedno loči med ljubečim ali opozorilnim dotikom, kar predstavlja v prvih mesecih njegovega življenja velik del neverbalne, taktilne komunikacije. Mame s svojim otrokom že rano v trebuhu, kot tudi kasneje, vzpostavljamo velik del neverbalne komunikacije prav preko dotika. Zato je pomembno, koliko ga je v odnosu z našim otrokom in kakšen namen ima. Poglejmo razloge, zakaj je dotik primarna potreba vsakega izmed nas, kako nas zdravi in povezuje. In zakaj, ga prav otroci potrebujejo še toliko več kot odrasli?

Kot smo že omenili, je tip prvi telesni čut, ki ga otrok izkuša že v varnem zavetju maternice. Bolj, ko raste znotraj maternice, manj prostora ima in vse bolj se celo telo dotika sten maternice. Gibi mame ga zibajo sem ter tja in delujejo na telo kot nežna masaža. Prvo izkustvo, ki daje plodu občutek varnosti, je stik kože z vodo in stenami placente. Tako kasneje tesen stik, dotik kože ob kožo, pomeni za dojenčka varnost. V njem aktivira udobje iz časa v maternici. Ker mu vzbuja primarni občutek udobja in varnosti, uravnava vzdražen avtonomni živčni sistem.

​Dotik pomirja, ker v telesu spodbudi nevronska sporočila in kemijske reakcije. V telesu se sprožajo negovalni hormoni, kot so opioidi in oksitocin. Slednji  zavira tvorbo stresnih hormonov in skrbi za občutek ljubljenosti, povezanosti, lagodja in varnosti. Oksitocin se sprošča samo ob stiku z drugo osebo, kar nam govori, da smo socialna bitja, saj sami sploh ne bi mogli priti do vseh teh čudovitih občutij v našem telesu. Otroci, ki so stalno v stresu (starši se ne odzivajo na njihove potrebe, na jok, doživljajo ločitveno stisko,  so deležni malo dotika, itd.) imajo povišano raven stresnega hormona kortizola, ki lahko v večjih količinah poškoduje tudi del možganov. Že čuteč dotik sproži v otrokovem telesu dovolj oksitocina, da zmanjša raven kortizola, kar povzroči, da se otrok pomiri in v njegovem telesu se ponovno vzpostavi kemijsko ravnovesje.

Telesni stik uravnava dojenčkove telesne sisteme, kot so vzorci vzburjenosti,  hitrost presnove, raven hormonov, nastajanje encimov (poveča se moč protiteles v otrokovem organizmu), srčni utrip, dihanje in krepi imunski sistem. Zato ima veliko telesnega stika tudi zdravilne učinke, saj več negovalnih hormonov in uravnovešen avtonomni živčni sistem omogočata večjo homeostazo otrokovega telesa in s tem boljše delovanje vseh notranjih organov ter posledično boljši imunski sistem.

Čvrst dotik ali masaža dojenčka, boljše prekrvavi mišice, spodbuja izločanje odpadnih snovi in daje dojenčku občutek varnosti in boljše spoznavanje svojega telesa, kar mu omogoča boljši stik s sabo. Redna masaža postane mamin in dojenčkov ritual, ki spodbuja njuno zaupanje in krepi medsebojno vez.
​
In nenazadnje, naj tu omenim tudi dejstvo, da roke izhajajo iz srca, zato se po njih pretaka srčna energija, ki se ob dotiku skozi dlani širi na prejemnika. Mame imamo ob svojem otroku močno odprto srce, saj ga ljubimo brezpogojno. Tako otroku preko naših dlani predajamo našo ljubezen, ki ga neguje in zdravi. Uporabimo moč svojih rok in namenimo svojemu otroku veliko dotikanja, božanja, objemanja in masiranja. Otroka z dotikom ne moremo razvaditi, ampak mu pomagamo razviti njegovo telesno in čustveno ravnovesje, ki ga bo vodilo v njegovem nadaljnjem življenju. Bolj, ko je otrok deležen dotikanja v otroštvu, mirnejši bo, ko bo odrasel.