GIBANJE
Pravzaprav se vse začne pri gibanju. Ko se v maternici združita jajčece in semenčece se začne delitev celic (gibanje). Fetus je v stalnem gibanju naprej in nazaj, da se lahko razvija njegov živčni sistem. Vsaka naša celica ima zapisano to kodo – prva nehotena gibanja so gensko zapisana. Pri zarodku/fetusu, pri dojenčku v prvem letu in pol primarni (arhetipni) gibi in refleksi gradijo nevronsko mrežo, določajo zorenje in delovanje možganov ter cel sistem »Telo-Možgani«. Zanimivo je, da že ti brezpogojni gibi v maternici spominjajo na gibe v prvem letu starosti in naprej v odraslosti. S česar je razvidno, da je gibanje temelj in pogoj za pravilen razvoj možganov. Nujno potrebno za razvoj nevronske mreže v možganih in pripravo na življenje zunaj maternice.
!Če je človek v ogroženi situaciji ali stresu (tudi že v maternici), njegov avtonomni živčni sistem (AŽS) poskrbi, da zmrzne ali se pripravi na boj/beg. V telesu AŽS aktivira preživitvene funkcije, kar pomeni, da ponovno aktivira primarne reflekse in popači vzorce gibanja in delovanja. Tako v telesu otroka ali odraslega pride do porušenega ravnovesja, kar se kaže skozi različne telesne (kriva drža,bolečine, napake v govoru, sluh, pozornost, hiperaktivnost, itd.) in psihološke pomanjkljive funkcije (pomanjkanje energije, depresija, popačeno doživljanje sveta, itd.). !
Otrokov razvoj v prvem letu starosti poteka preko gibanja. Gibanje je nujno za njegov optimalen razvoj možganov – tvorjenje novih povezav med specifičnimi centri v možganih. Senzomotorični razvoj ne sme biti zamujen. Kar pomeni, da brez dvigovanja glavice naprej, nazaj, ni obrata iz trebuha na hrbet, brez slednjega ni sedečega položaja, itd. Če preskoči ali popači kakega od genetskih vzorcev (programov) gibanja, ki mu omogočijo preiti iz ležečega položaja v stoječ, se pojavijo različni, fizični, vedenjski ali osebni izzivi, ki morajo biti kasneje obravnavani, če hoče posameznik samostojno in dobro delovati. Zato je dobro že pri malčku čim prej opaziti popačene vzorce gibanja, ker mu bomo lahko z specifičnimi vajami pomagali, da ne bo razvil resnejših težav kasneje (v šolskem obdobju) (slaba motorična spretnost, slaba grafomotorika, slabša pozornost, hiperaktivnost, slabši govor). Ne pozabite, gibanje je osnova, za pravilno delovanje možganov vašega otroka. Ne samo v prvem letu njegovega življenja, ampak tudi v predšolskem in šolskem obdobju, je za otroka najpomembnejše, da se dovolj giba, hodi bos in vam pomaga pri vsakodnevnih hišnih opravilih.

Kako poskrbeti za zdrav motorični razvoj svojega dojenčka/malčka. Da je čim več na ravni podlagi in čim manj v lupinici, avtu, raznih gugalnikih. Da je veliko v vaših rokah, od kjer se uči gibanja preko čutenja vašega telesa v gibanju. Da se doji enkrat na levi, drugič na desni strani in lažje občuti obe strani svojega telesa in se uči čutenja sredine. Da ga ne silite v sedeč in kasneje v stoječ položaj, ko njegovo telo (mišice) še ni zrelo za sedenje/hojo. Naj ima otrok dovolj varnega prostora, kjer lahko samostojno odkriva svet.

​DOTIK
Brez občutenja bližine drugega bi človeška vrsta že izumrla. Vsak potrebuje čuteč dotik, če se hočejo v možganih med različnimi centri tvoriti pravilne nevronske povezave, kar pomeni tudi dobro razvita čustvena in socialna inteligenca. Brez dotikanja, objemanja in masaže, v človeškem telesu ni dovolj negovalnega hormona oksitocina, ki mu pravimo tudi hormon »ljubezni«. Novorojenec, ki še nima popolnoma razvitega živčnega sistema in možganov, pa je še toliko bolj potreben dotika. Saj mu preko čutečega dotika, pomagamo razvijat še ne zrele sisteme v telesu.
Prvo senzorno in nevromišično stimulacijo otrok izkusi že v maternici, ko je obdan z vseh strani iz membrano placente in mišicami, materinega trebuha, kasneje med porodom, ko ga stisne porodni kanal in potem celo življenje preko dotika drugega (najprej staršev, kasneje vrstnikov, partnerja,..). Koža je naš največji organ. S človekom (možgani) se lahko sporazumevamo in povezujemo tudi preko kože, laično ali strokovno. Vsak ljubeč dotik in objem je za človeka zdravilen. S terapevtskim dotikom pa lahko stimuliramo različne receptorje v koži in pošljemo točno željeno informacijo do možganov.
(KST)Razvijeta se iz iste zasnove. Znotraj nje so različni receptorji, ki  nato v možgane pošiljajo sporočila.
Preko dotika, se neverbalno sporazumevamo z otrokom, povezujemo, krepimo njegov imunski sistem, pripomoremo k zdravemu razvoju možganov in mu krepimo zavedanje lastnega telesa. Otrok, ki je deležen veliko dotika bo imel bolje razvite motorične sposobnosti, njegova kognitivna, čustvena in socialna inteligenca pa bojo višje.
​
Stvari, ki spodbujajo pravilen razvoj otrokovih  senzornih sistemov:

• Mirna (brez večjih fizičnih in čustvenih obremenitev) in aktivna (zmerna, redna aktivnost) nosečnost
• Vaginalen porod brez pospeševanja in farmakoloških protibolečinskih sredstev,
• Dojenje,
• Nošenje,
• Dotik,
• Pristna Komunikacija (stik oči in mimika obraza)
• Pravilen hendling z otrokom,
• Prosto gibanje (čim manj sedežev, stolčkov, omejenih površin gibanja)
• Nežno spodbujanje otrokovega gibalnega razvoja (ob pravem času s pravimi znaki/gestami),
• MNRI vaje, ki pomagajo k ponovni nevrosenzorni integraciji v kolikor se pri otroku zaradi različnih dejavnikov ni vzpostavila.

​
Možni vzroki za neustrezen razvoj čutnih sistemov
Vzrokov za nepopoln razvoj čutnih (senzornih) sistemov je nešteto. V neki meri je lahko tudi podedovano ali  posledice lahko nastanejo zaradi bolezni. Pomembno je vedeti, da vzroki segajo že v intrauterino obdobje, porod in prvo leto otrokovega življenja. Lahko pa se nalagajo tudi kasneje skozi življenje. Omenili bomo dva poglavitna vzroka današnjega časa – stres in premalo senzorne stimulacije v prvih letih življenja. Vsak stres (že v nosečnosti, porod) ali travmatična izkušnja v organizmu aktivira preživetvene funkcije (boj/beg, zamrznitev). Če se to zgodi prevečkrat zapored ali je stres močan, spravi organizem iz ravnovesja. Telo se bo začelo odzivati, kot na stres, tudi ko situacije v okolju zanj ne bodo tako ogrožujoče.  Čutni sistemi ne delujejo več, kot bi bilo najbolje za posameznika, ampak delujejo nerealno, popačeno. Drugi pomemben razlog je premalo nevrosenzorne stimulacije. Premalo je dotika in gibanja. Rizične nosečnosti, ko mora mama ležati, otroci rojeni s CR, nedonošenčki,  fizična ali psihična odtujenost mame v prvih mesecih življenja, preveč ležanja/sedenja v avtosedežih, gugalnikih, vozičkih, nepravilno spodbujanje sedenja in hoje, premalo pristne (mimika) komunikacije z otrokom, premalo nošenja, zibanja, dotikanja, bližine, prezaščiten otrok, ki ima omejeno gibanje, premalo gibanja v naravi, premagovanja ovir, skakanja, žoganja, dvigovanja,…. Vse to so aktivnosti, ki spodbujajo pravilen razvoj možganov.
Dobra novica pa je, da se da se veliko zamujenega nadoknaditi preko senzornih vaj in bolj zdravega načina življenja družine. Druga prednost je, da dovolj zgodnje opažanje malih odstopanj pri otroku, lahko popravi veliko težav, ki bi jih tak otrok razvil v naslednjih letih svojega življenja (slabše govorne sposobnosti, hipersenzibilnost, hiperaktivnost, slaba grafomotorika, mokrenje postelje, alergije, zaostanek v gibanju,…). Zato je zgodnja obravnava neintegriranih refleksov in vzorcev gibanja zelo dobrodošla že takoj po rojstvu posameznika ali vsaj v prvem letu življenja.
Otrok potrebuje malo pomoči, da bodo njegovi možgani prejeli pravilne informacije, ki mu bodo omogočile boljše delovanje v svetu (realno zaznavanje dražljajev iz okolice in znotraj sebe).
Pri malem otroku se to kaže na način: slabo pristavljanje na dojko, slab sesalni refleks, hipotonost ali hipertonost , otrok veliko joka, neodziven otrok, zaostanek v motoričnem razvoju, razne alergije, motnje pri govoru, preobčutljivost na dotik, določene materiale, kasneje težave v šoli ….

Napisala: Tita Tušar, doula, izvajalka KST in MNRI terapije

​Brez občutenja bližine drugega bi človeška vrsta že izumrla. Vsak potrebuje čuteč dotik, če se hočejo v možganih med različnimi centri tvoriti pravilne nevronske povezave, kar pomeni tudi dobro razvita čustvena in socialna inteligenca. Brez dotikanja, objemanja in masaže, v človeškem telesu ni dovolj negovalnega hormona oksitocina, ki mu pravimo tudi hormon »ljubezni«. Novorojenec, ki še nima popolnoma razvitega živčnega sistema in možganov, pa je še toliko bolj potreben dotika. Saj mu preko čutečega dotika, pomagamo razvijat še ne zrele sisteme v telesu.

Prvo senzorno in nevromišično stimulacijo otrok izkusi že v maternici, ko je obdan z vseh strani iz membrano placente in mišicami, materinega trebuha, kasneje med porodom, ko ga stisne porodni kanal in potem celo življenje preko dotika drugega (najprej staršev, kasneje vrstnikov, partnerja,..). Koža je naš največji organ. S človekom (možgani) se lahko sporazumevamo in povezujemo tudi preko kože, laično ali strokovno. Vsak ljubeč dotik in objem je za človeka zdravilen. Z masažo prilagojeno posebej za dojenčke/malčke pospešimo krvni pretok, limfni sistem, krepimo boljše zavedanje telesa, mišični tonus in imunski sistem, spodbujamo prebavo, ter vplivamo na večje izločanje negovalnih hormonov v telesu.
Preko dotika, se z otrokom neverbalno sporazumevamo, povezujemo, pripomoremo k zdravemu razvoju možganov in mu krepimo boljše zavedanje lastnega telesa. Otrok, ki je deležen veliko dotika bo imel bolje razvite motorične in kognitivne sposobnosti, čustvena in socialna inteligenca pa bosta višji. Zato, mame ne bojte se čim več dotikati svojih malčkov in mu pred spanjem privoščiti nežno masažo, ki bo vašega otroka še hitreje in globlje zazibala v spanec. Z masažo pa lahko začnete že v nosečnosti, ko se vsak dan ljubeče božate po trebuhu ali se naučite specifične masaže za otroka, ko je še v maternici ali pa se vsaj nekajkrat prepustite čutečim rokam drugega. Vaše in otrokovo telo RABI DOTIK, prav tako kot hrano.
​
Napisala: Tita Tušar, univ. dipl. pedagog, doula in telesna terapevtka (KST inMNRI)

Dotik nas dela socialne in človeške. Je zdravilo, ki ga imamo vedno ob sebi, vse od časa v maternici pa do našega odhoda v onstranstvo. Od čutil se pri plodu taktilni občutek razvije prvi. Okrog desetega tedna po zanositvi se začne razvijati tipni občutek na obraznem delu (usta, veke, lica) in se naprej razširi na genitalno področje, dlani in podplate. Slednja tri območja imajo največje število senzornih receptorjev tudi v odrasli dobi.  Plod v maternici prvič uporabi in preizkuša dotik, ko zgrabi popkovnico, se z njo igra in raziskuje temperaturo in teksturo. Omenjeno aktivnost počne pogosto, zato strokovnjaki menijo, da ni le avtomatičen refleks, ampak hotena izbira. Kasneje raziskuje tudi svoje telo in se odziva na mamin dotik preko trebuha. To je že njuna prva taktilna komunikacija.

Celo naše telo je prepredeno z živčnimi končiči, ki nas nenehno informirajo, da smo bili deležni dotika od sočloveka ali predmeta. Iz izkušenj se učimo prepoznavati namene različnih vrst dotika. Je dotik vznemirjajoč, boleč, pomirjajoč ali negujoč? Dojenček vedno loči med ljubečim ali opozorilnim dotikom, kar predstavlja v prvih mesecih njegovega življenja velik del neverbalne, taktilne komunikacije. Mame s svojim otrokom že rano v trebuhu, kot tudi kasneje, vzpostavljamo velik del neverbalne komunikacije prav preko dotika. Zato je pomembno, koliko ga je v odnosu z našim otrokom in kakšen namen ima. Poglejmo razloge, zakaj je dotik primarna potreba vsakega izmed nas, kako nas zdravi in povezuje. In zakaj, ga prav otroci potrebujejo še toliko več kot odrasli?

Kot smo že omenili, je tip prvi telesni čut, ki ga otrok izkuša že v varnem zavetju maternice. Bolj, ko raste znotraj maternice, manj prostora ima in vse bolj se celo telo dotika sten maternice. Gibi mame ga zibajo sem ter tja in delujejo na telo kot nežna masaža. Prvo izkustvo, ki daje plodu občutek varnosti, je stik kože z vodo in stenami placente. Tako kasneje tesen stik, dotik kože ob kožo, pomeni za dojenčka varnost. V njem aktivira udobje iz časa v maternici. Ker mu vzbuja primarni občutek udobja in varnosti, uravnava vzdražen avtonomni živčni sistem.

​Dotik pomirja, ker v telesu spodbudi nevronska sporočila in kemijske reakcije. V telesu se sprožajo negovalni hormoni, kot so opioidi in oksitocin. Slednji  zavira tvorbo stresnih hormonov in skrbi za občutek ljubljenosti, povezanosti, lagodja in varnosti. Oksitocin se sprošča samo ob stiku z drugo osebo, kar nam govori, da smo socialna bitja, saj sami sploh ne bi mogli priti do vseh teh čudovitih občutij v našem telesu. Otroci, ki so stalno v stresu (starši se ne odzivajo na njihove potrebe, na jok, doživljajo ločitveno stisko,  so deležni malo dotika, itd.) imajo povišano raven stresnega hormona kortizola, ki lahko v večjih količinah poškoduje tudi del možganov. Že čuteč dotik sproži v otrokovem telesu dovolj oksitocina, da zmanjša raven kortizola, kar povzroči, da se otrok pomiri in v njegovem telesu se ponovno vzpostavi kemijsko ravnovesje.

Telesni stik uravnava dojenčkove telesne sisteme, kot so vzorci vzburjenosti,  hitrost presnove, raven hormonov, nastajanje encimov (poveča se moč protiteles v otrokovem organizmu), srčni utrip, dihanje in krepi imunski sistem. Zato ima veliko telesnega stika tudi zdravilne učinke, saj več negovalnih hormonov in uravnovešen avtonomni živčni sistem omogočata večjo homeostazo otrokovega telesa in s tem boljše delovanje vseh notranjih organov ter posledično boljši imunski sistem.

Čvrst dotik ali masaža dojenčka, boljše prekrvavi mišice, spodbuja izločanje odpadnih snovi in daje dojenčku občutek varnosti in boljše spoznavanje svojega telesa, kar mu omogoča boljši stik s sabo. Redna masaža postane mamin in dojenčkov ritual, ki spodbuja njuno zaupanje in krepi medsebojno vez.
​
In nenazadnje, naj tu omenim tudi dejstvo, da roke izhajajo iz srca, zato se po njih pretaka srčna energija, ki se ob dotiku skozi dlani širi na prejemnika. Mame imamo ob svojem otroku močno odprto srce, saj ga ljubimo brezpogojno. Tako otroku preko naših dlani predajamo našo ljubezen, ki ga neguje in zdravi. Uporabimo moč svojih rok in namenimo svojemu otroku veliko dotikanja, božanja, objemanja in masiranja. Otroka z dotikom ne moremo razvaditi, ampak mu pomagamo razviti njegovo telesno in čustveno ravnovesje, ki ga bo vodilo v njegovem nadaljnjem življenju. Bolj, ko je otrok deležen dotikanja v otroštvu, mirnejši bo, ko bo odrasel.