Zadnje čase se pogovarjam z mamicami, ki imajo težave z nočnim spanjem njihovih malčkov po 1. letu. Isti problem sem pri prvi hčerki imela tudi sama. Vedno pogosteje se je zbujala in dojila ponoči. Prišli sva do točke, ko nisem zmogla več in zato sva bila s partnerjem prisiljena nekaj storiti na tem. Za nasvet sva vprašala našega antropozofskega pediatra in druge starše ter v istem obdobju sem že imela pri sebi meni neprecenljivo knjigo Alethe J. Solter, The aware baby. Poleg nasvetov drugih mi je knjiga bila v veliko pomoč. Lažje sem razumela zakaj je dobro narediti korak, ki sva ga s partnerjem potem storila. In res je delovalo;) Prehod je bil naporen in naslednje 3 tedne smo imeli še burnejše noči, a potem je začela hčerka spati celo noč. Splačalo se je potrudit;)
Če si mama, ki z veseljem dojiš svojega otroka, si verjetno že slišala stavek: "Pristavi otroka na dojko vedno, ko joče." Jaz sem ga in hčerko sem pristavljala podnevi in ponoči non stop, ko je le malo zajokala.. Po dobrem letu in prebrani knjigi sem ugotovila, da zgornjemu stavku nekaj manjka. Manjka mu časovna opredelitev in jok označi preveč negativno. Jok opredeli kot nekaj zelo negativnega, kar je potrebno nemudoma utišat.
Hčerka se resnično ni znala drugače potolažit, kot samo z dojenjem, kasneje sesanjem dude. Nisem je naučila in nisem ji pustila, da bi v prvem letu z jokom sprostila ves nakopičem stres. Če imate zelo jokavega in sensibilnega otroka, priznam, da zna biti kdaj zelo naporno, ga poslušat kako joka. V tem primeru je dobro, da čimprej ozavestite svoj odnos do joka in sprostite najprej svoje napetosti, ki se pojavljajo ob joku vašega otroka.
V pve pol leta je res dojenje edina otrokova prehrana in zato ga pristavimo skoraj vedno, ko joče. Besedica vedno bi najbolj držala za prve tedne otrokovega življenja. Kasneje, ko otroka vedno bolje poznamo, lahko bolje ocenimo kaj nam sporoča. Jok ne sporoča samo otrokove lakote. Vseprevečkrat starši v prvih mesecih otrokovega življenja enačijo jok z lačen sem! Vzrokov zakaj otrok joče je mnogo (prenatalni stres, porodna travma, nepotešene potrebe, preveč dnevne stimulacije, razvojne frustracije, fizična bolečina, separacija od staršev, stres staršev,...). Seveda pa dojenje ni samo fizična hrana, ampak tudi psihična, zato ne pravim, da otroka ne boste kdaj podojili tudi za crkljanje. Kdaj pa ne pomeni vedno in za vsak otrokov jok.
Ko enkrat začne otrok jesti gosto hrano, dejansko potrebuje vedno manj nočnih podojev. Če se zbuja vedno pogosteje, (cca. več kot 1-2x na noč), potem ne rabi hrane, ampak potrebuje tolažeč objem enega od staršev, v katerem se lako mirno zjoče.
Če si mama, ki z veseljem dojiš svojega otroka, si verjetno že slišala stavek: "Pristavi otroka na dojko vedno, ko joče." Jaz sem ga in hčerko sem pristavljala podnevi in ponoči non stop, ko je le malo zajokala.. Po dobrem letu in prebrani knjigi sem ugotovila, da zgornjemu stavku nekaj manjka. Manjka mu časovna opredelitev in jok označi preveč negativno. Jok opredeli kot nekaj zelo negativnega, kar je potrebno nemudoma utišat.
Hčerka se resnično ni znala drugače potolažit, kot samo z dojenjem, kasneje sesanjem dude. Nisem je naučila in nisem ji pustila, da bi v prvem letu z jokom sprostila ves nakopičem stres. Če imate zelo jokavega in sensibilnega otroka, priznam, da zna biti kdaj zelo naporno, ga poslušat kako joka. V tem primeru je dobro, da čimprej ozavestite svoj odnos do joka in sprostite najprej svoje napetosti, ki se pojavljajo ob joku vašega otroka.
V pve pol leta je res dojenje edina otrokova prehrana in zato ga pristavimo skoraj vedno, ko joče. Besedica vedno bi najbolj držala za prve tedne otrokovega življenja. Kasneje, ko otroka vedno bolje poznamo, lahko bolje ocenimo kaj nam sporoča. Jok ne sporoča samo otrokove lakote. Vseprevečkrat starši v prvih mesecih otrokovega življenja enačijo jok z lačen sem! Vzrokov zakaj otrok joče je mnogo (prenatalni stres, porodna travma, nepotešene potrebe, preveč dnevne stimulacije, razvojne frustracije, fizična bolečina, separacija od staršev, stres staršev,...). Seveda pa dojenje ni samo fizična hrana, ampak tudi psihična, zato ne pravim, da otroka ne boste kdaj podojili tudi za crkljanje. Kdaj pa ne pomeni vedno in za vsak otrokov jok.
Ko enkrat začne otrok jesti gosto hrano, dejansko potrebuje vedno manj nočnih podojev. Če se zbuja vedno pogosteje, (cca. več kot 1-2x na noč), potem ne rabi hrane, ampak potrebuje tolažeč objem enega od staršev, v katerem se lako mirno zjoče.
Dojenje lahko postane ravno tako kontrolni vzorec (razvada) otroka kot duda, zibanje, tresenje, ninica,... Kot vemo, vsi ti vzorci na dolgi rok za otroka niso dobri. Trenutno pri otroku usvarijo udobje, na dolgi rok pa mu dajajo sporočila, da ni dobro jokat in mu ne dajo možnosti, da iz sebe spravi trenutne napetosti. Naučijo ga potlačevanja svojih čustev in občutij.
Iz generacije v generacijo se prenaša sporočilo, da je jok nekaj slabega, izraz šibkosti, da ga je potrebno utišat na kakršen koli način. Zato, kot so nas naučili naši starši že od vsega začetka dojemamo jok našega otroka, kot nekaj strašnega, ki se mora nemudoma nehati. Dojenčku in pozneje malčku začnemo ob joku v usta tlačit dudo, dojko, ga močno zibljemo, ga zamotimo s piskajočimi igrači in še marsičem. Naredimo vse, da našega otroka utišamo. Ob tem pa nič ne vemo o funkciji joka. Ste se kdaj zares vprašali, zakaj smo ljudje tako narejeni, da jokamo' Priznam, tudi jaz se prej nisem. Sedaj vem, da ima jok dve funkciji. Poleg te, da pri dojenčku nadomesti govor (besede) in da nam z njim sporoča, da rabi našo pomoč, ima jok tudi funkcijo samozdravljenja (sproščanja stresa ven iz našega organizma). Strokovnjaki so ugotovili fizične in psihološke prednosti joka tako pri otrocih kot odraslih.
Avtorica Aletha Solter dosti piše o mehanizmu joka in otroških napadih ihte. Pravi, da otroku (dojenček, malček ali večji), ki mu damo prostor, da se zjoče, je veliko bolj miren in bolje spi. A ob tem močno poudari, da otroka ne pustimo jokati samega. Takrat smo ob njem, ga pestujemo v miru ali pa ga držimo za roko, božamo po glavici, smo z njim v stiku. Z vsemi kontrolnimi vzorci (duda, dojka, tresenje igračka,...,) kot jih avtorica poimenuje, samo zatiramo sprostitev napetosti, ki se nabira znotraj otroka.. Ker otroku nikoli ne damo možnosti, da iz svojega organizma spravi stres, je vedno bolj jokav in razdražljiv. Točnega vzroka za jok ne poznamo in ga niti ne potrebujemo. Vrokov za stres je pri dojenčku lahko nešteto in nikoli ne bomo vedeli točno kaj je. Lahko samo predeluje vtise dneva (njegovo telo je zelo senzibilno, saj impulze sprejema s celim telesom), lahko predeluje travmo rojstva, lahko pa ima samo slab dan. Kot njegovi skrbniki in vzgojitelji mu moramo dati prostor tudi za jok, znotraj našega varnega objema
In sedaj se verjetno že sprašujete kako je to povezano s spanjem. Ko se vedno večji. otrok vse pogosteje zbuja in vi ga vedno podojite ste z njim že razvili kotrolni vzorec dojenja za ugodje. Otroku niste dali prostora, da se enkrat do konca zjoče. Ta prostor si hoče znova in znova izboriti, vi pa ga znova in znova utišate. Če si želite, da bosta z otrokom začela spati celo noč, potem, mu dajte priložnost da se nekaj noči za pored zjoka v vašem (izogibajte se položaja za dojenje, raje otroka pestujte obrnjenega stran od svojih dojk) ali partnerjevem naročju. Ker spreminjate njegovo rutino bodite pripravljeni tudi na močan in uro dolg jok. Zgolj v začetku, potem bo vedno bolje in ko bo prvo noč vaš otrok prespal, boste vedeli, da vam je uspelo.
Ne izvajajte spremembeistočasno , ko se v vašem življenju že tako zgodi kakšna novost, kot je odhod na delo ali kaj druhgega. Takrat bo otrok potreboval še več vaše pozornosti in ljubezni;)
V kolikor potrebujete vaje za delo na sebi v zvezi z obravnavanimi temami - JOK, DOJENJE, SPANJE, mi samo
pišite na mail in vam jih bom poslala. Pa srečno!
Za vas piše univ. dipl. andragoginja /pedagoginja in doula Tita Tušar
RSS Feed
