GIBANJE
Pravzaprav se vse začne pri gibanju. Ko se v maternici združita jajčece in semenčece se začne delitev celic (gibanje). Fetus je v stalnem gibanju naprej in nazaj, da se lahko razvija njegov živčni sistem. Vsaka naša celica ima zapisano to kodo – prva nehotena gibanja so gensko zapisana. Pri zarodku/fetusu, pri dojenčku v prvem letu in pol primarni (arhetipni) gibi in refleksi gradijo nevronsko mrežo, določajo zorenje in delovanje možganov ter cel sistem »Telo-Možgani«. Zanimivo je, da že ti brezpogojni gibi v maternici spominjajo na gibe v prvem letu starosti in naprej v odraslosti. S česar je razvidno, da je gibanje temelj in pogoj za pravilen razvoj možganov. Nujno potrebno za razvoj nevronske mreže v možganih in pripravo na življenje zunaj maternice.
!Če je človek v ogroženi situaciji ali stresu (tudi že v maternici), njegov avtonomni živčni sistem (AŽS) poskrbi, da zmrzne ali se pripravi na boj/beg. V telesu AŽS aktivira preživitvene funkcije, kar pomeni, da ponovno aktivira primarne reflekse in popači vzorce gibanja in delovanja. Tako v telesu otroka ali odraslega pride do porušenega ravnovesja, kar se kaže skozi različne telesne (kriva drža,bolečine, napake v govoru, sluh, pozornost, hiperaktivnost, itd.) in psihološke pomanjkljive funkcije (pomanjkanje energije, depresija, popačeno doživljanje sveta, itd.). !
Otrokov razvoj v prvem letu starosti poteka preko gibanja. Gibanje je nujno za njegov optimalen razvoj možganov – tvorjenje novih povezav med specifičnimi centri v možganih. Senzomotorični razvoj ne sme biti zamujen. Kar pomeni, da brez dvigovanja glavice naprej, nazaj, ni obrata iz trebuha na hrbet, brez slednjega ni sedečega položaja, itd. Če preskoči ali popači kakega od genetskih vzorcev (programov) gibanja, ki mu omogočijo preiti iz ležečega položaja v stoječ, se pojavijo različni, fizični, vedenjski ali osebni izzivi, ki morajo biti kasneje obravnavani, če hoče posameznik samostojno in dobro delovati. Zato je dobro že pri malčku čim prej opaziti popačene vzorce gibanja, ker mu bomo lahko z specifičnimi vajami pomagali, da ne bo razvil resnejših težav kasneje (v šolskem obdobju) (slaba motorična spretnost, slaba grafomotorika, slabša pozornost, hiperaktivnost, slabši govor). Ne pozabite, gibanje je osnova, za pravilno delovanje možganov vašega otroka. Ne samo v prvem letu njegovega življenja, ampak tudi v predšolskem in šolskem obdobju, je za otroka najpomembnejše, da se dovolj giba, hodi bos in vam pomaga pri vsakodnevnih hišnih opravilih.
Kako poskrbeti za zdrav motorični razvoj svojega dojenčka/malčka. Da je čim več na ravni podlagi in čim manj v lupinici, avtu, raznih gugalnikih. Da je veliko v vaših rokah, od kjer se uči gibanja preko čutenja vašega telesa v gibanju. Da se doji enkrat na levi, drugič na desni strani in lažje občuti obe strani svojega telesa in se uči čutenja sredine. Da ga ne silite v sedeč in kasneje v stoječ položaj, ko njegovo telo (mišice) še ni zrelo za sedenje/hojo. Naj ima otrok dovolj varnega prostora, kjer lahko samostojno odkriva svet.
Pravzaprav se vse začne pri gibanju. Ko se v maternici združita jajčece in semenčece se začne delitev celic (gibanje). Fetus je v stalnem gibanju naprej in nazaj, da se lahko razvija njegov živčni sistem. Vsaka naša celica ima zapisano to kodo – prva nehotena gibanja so gensko zapisana. Pri zarodku/fetusu, pri dojenčku v prvem letu in pol primarni (arhetipni) gibi in refleksi gradijo nevronsko mrežo, določajo zorenje in delovanje možganov ter cel sistem »Telo-Možgani«. Zanimivo je, da že ti brezpogojni gibi v maternici spominjajo na gibe v prvem letu starosti in naprej v odraslosti. S česar je razvidno, da je gibanje temelj in pogoj za pravilen razvoj možganov. Nujno potrebno za razvoj nevronske mreže v možganih in pripravo na življenje zunaj maternice.
!Če je človek v ogroženi situaciji ali stresu (tudi že v maternici), njegov avtonomni živčni sistem (AŽS) poskrbi, da zmrzne ali se pripravi na boj/beg. V telesu AŽS aktivira preživitvene funkcije, kar pomeni, da ponovno aktivira primarne reflekse in popači vzorce gibanja in delovanja. Tako v telesu otroka ali odraslega pride do porušenega ravnovesja, kar se kaže skozi različne telesne (kriva drža,bolečine, napake v govoru, sluh, pozornost, hiperaktivnost, itd.) in psihološke pomanjkljive funkcije (pomanjkanje energije, depresija, popačeno doživljanje sveta, itd.). !
Otrokov razvoj v prvem letu starosti poteka preko gibanja. Gibanje je nujno za njegov optimalen razvoj možganov – tvorjenje novih povezav med specifičnimi centri v možganih. Senzomotorični razvoj ne sme biti zamujen. Kar pomeni, da brez dvigovanja glavice naprej, nazaj, ni obrata iz trebuha na hrbet, brez slednjega ni sedečega položaja, itd. Če preskoči ali popači kakega od genetskih vzorcev (programov) gibanja, ki mu omogočijo preiti iz ležečega položaja v stoječ, se pojavijo različni, fizični, vedenjski ali osebni izzivi, ki morajo biti kasneje obravnavani, če hoče posameznik samostojno in dobro delovati. Zato je dobro že pri malčku čim prej opaziti popačene vzorce gibanja, ker mu bomo lahko z specifičnimi vajami pomagali, da ne bo razvil resnejših težav kasneje (v šolskem obdobju) (slaba motorična spretnost, slaba grafomotorika, slabša pozornost, hiperaktivnost, slabši govor). Ne pozabite, gibanje je osnova, za pravilno delovanje možganov vašega otroka. Ne samo v prvem letu njegovega življenja, ampak tudi v predšolskem in šolskem obdobju, je za otroka najpomembnejše, da se dovolj giba, hodi bos in vam pomaga pri vsakodnevnih hišnih opravilih.
Kako poskrbeti za zdrav motorični razvoj svojega dojenčka/malčka. Da je čim več na ravni podlagi in čim manj v lupinici, avtu, raznih gugalnikih. Da je veliko v vaših rokah, od kjer se uči gibanja preko čutenja vašega telesa v gibanju. Da se doji enkrat na levi, drugič na desni strani in lažje občuti obe strani svojega telesa in se uči čutenja sredine. Da ga ne silite v sedeč in kasneje v stoječ položaj, ko njegovo telo (mišice) še ni zrelo za sedenje/hojo. Naj ima otrok dovolj varnega prostora, kjer lahko samostojno odkriva svet.
DOTIK
Brez občutenja bližine drugega bi človeška vrsta že izumrla. Vsak potrebuje čuteč dotik, če se hočejo v možganih med različnimi centri tvoriti pravilne nevronske povezave, kar pomeni tudi dobro razvita čustvena in socialna inteligenca. Brez dotikanja, objemanja in masaže, v človeškem telesu ni dovolj negovalnega hormona oksitocina, ki mu pravimo tudi hormon »ljubezni«. Novorojenec, ki še nima popolnoma razvitega živčnega sistema in možganov, pa je še toliko bolj potreben dotika. Saj mu preko čutečega dotika, pomagamo razvijat še ne zrele sisteme v telesu.
Prvo senzorno in nevromišično stimulacijo otrok izkusi že v maternici, ko je obdan z vseh strani iz membrano placente in mišicami, materinega trebuha, kasneje med porodom, ko ga stisne porodni kanal in potem celo življenje preko dotika drugega (najprej staršev, kasneje vrstnikov, partnerja,..). Koža je naš največji organ. S človekom (možgani) se lahko sporazumevamo in povezujemo tudi preko kože, laično ali strokovno. Vsak ljubeč dotik in objem je za človeka zdravilen. S terapevtskim dotikom pa lahko stimuliramo različne receptorje v koži in pošljemo točno željeno informacijo do možganov.
(KST)Razvijeta se iz iste zasnove. Znotraj nje so različni receptorji, ki nato v možgane pošiljajo sporočila.
Preko dotika, se neverbalno sporazumevamo z otrokom, povezujemo, krepimo njegov imunski sistem, pripomoremo k zdravemu razvoju možganov in mu krepimo zavedanje lastnega telesa. Otrok, ki je deležen veliko dotika bo imel bolje razvite motorične sposobnosti, njegova kognitivna, čustvena in socialna inteligenca pa bojo višje.
Stvari, ki spodbujajo pravilen razvoj otrokovih senzornih sistemov:
Možni vzroki za neustrezen razvoj čutnih sistemov
Vzrokov za nepopoln razvoj čutnih (senzornih) sistemov je nešteto. V neki meri je lahko tudi podedovano ali posledice lahko nastanejo zaradi bolezni. Pomembno je vedeti, da vzroki segajo že v intrauterino obdobje, porod in prvo leto otrokovega življenja. Lahko pa se nalagajo tudi kasneje skozi življenje. Omenili bomo dva poglavitna vzroka današnjega časa – stres in premalo senzorne stimulacije v prvih letih življenja. Vsak stres (že v nosečnosti, porod) ali travmatična izkušnja v organizmu aktivira preživetvene funkcije (boj/beg, zamrznitev). Če se to zgodi prevečkrat zapored ali je stres močan, spravi organizem iz ravnovesja. Telo se bo začelo odzivati, kot na stres, tudi ko situacije v okolju zanj ne bodo tako ogrožujoče. Čutni sistemi ne delujejo več, kot bi bilo najbolje za posameznika, ampak delujejo nerealno, popačeno. Drugi pomemben razlog je premalo nevrosenzorne stimulacije. Premalo je dotika in gibanja. Rizične nosečnosti, ko mora mama ležati, otroci rojeni s CR, nedonošenčki, fizična ali psihična odtujenost mame v prvih mesecih življenja, preveč ležanja/sedenja v avtosedežih, gugalnikih, vozičkih, nepravilno spodbujanje sedenja in hoje, premalo pristne (mimika) komunikacije z otrokom, premalo nošenja, zibanja, dotikanja, bližine, prezaščiten otrok, ki ima omejeno gibanje, premalo gibanja v naravi, premagovanja ovir, skakanja, žoganja, dvigovanja,…. Vse to so aktivnosti, ki spodbujajo pravilen razvoj možganov.
Dobra novica pa je, da se da se veliko zamujenega nadoknaditi preko senzornih vaj in bolj zdravega načina življenja družine. Druga prednost je, da dovolj zgodnje opažanje malih odstopanj pri otroku, lahko popravi veliko težav, ki bi jih tak otrok razvil v naslednjih letih svojega življenja (slabše govorne sposobnosti, hipersenzibilnost, hiperaktivnost, slaba grafomotorika, mokrenje postelje, alergije, zaostanek v gibanju,…). Zato je zgodnja obravnava neintegriranih refleksov in vzorcev gibanja zelo dobrodošla že takoj po rojstvu posameznika ali vsaj v prvem letu življenja.
Otrok potrebuje malo pomoči, da bodo njegovi možgani prejeli pravilne informacije, ki mu bodo omogočile boljše delovanje v svetu (realno zaznavanje dražljajev iz okolice in znotraj sebe).
Pri malem otroku se to kaže na način: slabo pristavljanje na dojko, slab sesalni refleks, hipotonost ali hipertonost , otrok veliko joka, neodziven otrok, zaostanek v motoričnem razvoju, razne alergije, motnje pri govoru, preobčutljivost na dotik, določene materiale, kasneje težave v šoli ….
Napisala: Tita Tušar, doula, izvajalka KST in MNRI terapije
Brez občutenja bližine drugega bi človeška vrsta že izumrla. Vsak potrebuje čuteč dotik, če se hočejo v možganih med različnimi centri tvoriti pravilne nevronske povezave, kar pomeni tudi dobro razvita čustvena in socialna inteligenca. Brez dotikanja, objemanja in masaže, v človeškem telesu ni dovolj negovalnega hormona oksitocina, ki mu pravimo tudi hormon »ljubezni«. Novorojenec, ki še nima popolnoma razvitega živčnega sistema in možganov, pa je še toliko bolj potreben dotika. Saj mu preko čutečega dotika, pomagamo razvijat še ne zrele sisteme v telesu.
Prvo senzorno in nevromišično stimulacijo otrok izkusi že v maternici, ko je obdan z vseh strani iz membrano placente in mišicami, materinega trebuha, kasneje med porodom, ko ga stisne porodni kanal in potem celo življenje preko dotika drugega (najprej staršev, kasneje vrstnikov, partnerja,..). Koža je naš največji organ. S človekom (možgani) se lahko sporazumevamo in povezujemo tudi preko kože, laično ali strokovno. Vsak ljubeč dotik in objem je za človeka zdravilen. S terapevtskim dotikom pa lahko stimuliramo različne receptorje v koži in pošljemo točno željeno informacijo do možganov.
(KST)Razvijeta se iz iste zasnove. Znotraj nje so različni receptorji, ki nato v možgane pošiljajo sporočila.
Preko dotika, se neverbalno sporazumevamo z otrokom, povezujemo, krepimo njegov imunski sistem, pripomoremo k zdravemu razvoju možganov in mu krepimo zavedanje lastnega telesa. Otrok, ki je deležen veliko dotika bo imel bolje razvite motorične sposobnosti, njegova kognitivna, čustvena in socialna inteligenca pa bojo višje.
Stvari, ki spodbujajo pravilen razvoj otrokovih senzornih sistemov:
- Mirna (brez večjih fizičnih in čustvenih obremenitev) in aktivna (zmerna, redna aktivnost) nosečnost
- Vaginalen porod brez pospeševanja in farmakoloških protibolečinskih sredstev,
- Dojenje,
- Nošenje,
- Dotik,
- Pristna Komunikacija (stik oči in mimika obraza)
- Pravilen hendling z otrokom,
- Prosto gibanje (čim manj sedežev, stolčkov, omejenih površin gibanja)
- Nežno spodbujanje otrokovega gibalnega razvoja (ob pravem času s pravimi znaki/gestami),
- MNRI vaje, ki pomagajo k ponovni nevrosenzorni integraciji v kolikor se pri otroku zaradi različnih dejavnikov ni vzpostavila.
Možni vzroki za neustrezen razvoj čutnih sistemov
Vzrokov za nepopoln razvoj čutnih (senzornih) sistemov je nešteto. V neki meri je lahko tudi podedovano ali posledice lahko nastanejo zaradi bolezni. Pomembno je vedeti, da vzroki segajo že v intrauterino obdobje, porod in prvo leto otrokovega življenja. Lahko pa se nalagajo tudi kasneje skozi življenje. Omenili bomo dva poglavitna vzroka današnjega časa – stres in premalo senzorne stimulacije v prvih letih življenja. Vsak stres (že v nosečnosti, porod) ali travmatična izkušnja v organizmu aktivira preživetvene funkcije (boj/beg, zamrznitev). Če se to zgodi prevečkrat zapored ali je stres močan, spravi organizem iz ravnovesja. Telo se bo začelo odzivati, kot na stres, tudi ko situacije v okolju zanj ne bodo tako ogrožujoče. Čutni sistemi ne delujejo več, kot bi bilo najbolje za posameznika, ampak delujejo nerealno, popačeno. Drugi pomemben razlog je premalo nevrosenzorne stimulacije. Premalo je dotika in gibanja. Rizične nosečnosti, ko mora mama ležati, otroci rojeni s CR, nedonošenčki, fizična ali psihična odtujenost mame v prvih mesecih življenja, preveč ležanja/sedenja v avtosedežih, gugalnikih, vozičkih, nepravilno spodbujanje sedenja in hoje, premalo pristne (mimika) komunikacije z otrokom, premalo nošenja, zibanja, dotikanja, bližine, prezaščiten otrok, ki ima omejeno gibanje, premalo gibanja v naravi, premagovanja ovir, skakanja, žoganja, dvigovanja,…. Vse to so aktivnosti, ki spodbujajo pravilen razvoj možganov.
Dobra novica pa je, da se da se veliko zamujenega nadoknaditi preko senzornih vaj in bolj zdravega načina življenja družine. Druga prednost je, da dovolj zgodnje opažanje malih odstopanj pri otroku, lahko popravi veliko težav, ki bi jih tak otrok razvil v naslednjih letih svojega življenja (slabše govorne sposobnosti, hipersenzibilnost, hiperaktivnost, slaba grafomotorika, mokrenje postelje, alergije, zaostanek v gibanju,…). Zato je zgodnja obravnava neintegriranih refleksov in vzorcev gibanja zelo dobrodošla že takoj po rojstvu posameznika ali vsaj v prvem letu življenja.
Otrok potrebuje malo pomoči, da bodo njegovi možgani prejeli pravilne informacije, ki mu bodo omogočile boljše delovanje v svetu (realno zaznavanje dražljajev iz okolice in znotraj sebe).
Pri malem otroku se to kaže na način: slabo pristavljanje na dojko, slab sesalni refleks, hipotonost ali hipertonost , otrok veliko joka, neodziven otrok, zaostanek v motoričnem razvoju, razne alergije, motnje pri govoru, preobčutljivost na dotik, določene materiale, kasneje težave v šoli ….
Napisala: Tita Tušar, doula, izvajalka KST in MNRI terapije
RSS Feed
