Imam kar malo treme. Moj prvi blog. Ja, vse je enkrat prvič (vdih, vrtec, šola, delo, otrok,…). Moj um mi kot vedno malček nagaja, me straši. Nisi napisala prav, ne znaš, ni zanimivo, pretežko…. Da ne bo preveč mešal štren, ga pustim malo na off. Se tudi vi kdaj vprašate ali sploh obstaja narobe, premalo dobro, ko pa vse samo je in vedno je dobro točno takšno kot takrat je;) ;) Na koncu vedno pridem do spoznanja, da je vse v najlepšem redu, samo dovoliti si moram ZAUPAT in SPUSTIT (um, ki vedno zavira). Pa naj poskusim tudi tokrat;)
Že drugič raste moj trebušček in v njem seveda novo bitje, ki me že mesece uči: » daj no mama spusti že svoj um (ego). Prepusti se, vzemi si čas zase, uživaj, zaupaj in neguj se! !« A jaz se še malo borim proti, čeprav mi iz meseca v mesec gre bolje. Temu se reče Duhovna TRMA; ) Od kar sem zanosila je moj notranji proces učenja še intenzivnejši in hitrejši. Najprej enomesečna slabost, da nisem mogla nič drugega kot samo ležati in čakati, da bo prišel, dan ko bo minilo. V življenju se še nisem počutila tako fizično slabo. Po 2 tednih ležanja v slabosti in bolečini, mi je udarilo ven vse najbolj boleče vsebine, ki jih v zadnjem času nisem mogla prebaviti. In res jih nisem mogla………saj mi je sedaj telo govorilo, ko je sprejemalo in dejalo prostor v mojem telesu še za eno dušo, da vse tiste »robe« ne more spustit skozi želodec. Telo se je odzvalo in me hkrati opozarjalo, ne požiraj več dol, kar ne moreš požreti! V tistem trenutku sem se upirala še bolj, težko mi je bilo živeti v tako neprijetnem telesu. Moj učitelj in terapevt mi je rekel: Sprejmi to stanje telesa, bolečino, ne beži ven iz svojega telesa. ZAUPAJ mu (telesu), on trenutno že ve kaj dela. Bila je samo reakcija odziv, odgovor, na moje prejšnje življenje. Sedaj sem mu hvaležna. Hvaležna sem mu zato, ker me je prisilil, da sem padla čisto na dno in šele takrat sem se vdala in spustila nekatere stvari iz svoje rutine…….predvsem sem si obljubila, ne počni in ne sprejemaj v življenju več stvari, ki jih ne moreš požreti dol. Bodi bolj prijazna do sebe. Ne delaj stvari za vsako ceno.
Je že res, da je prvi trimester obdobje močnih hormonalnih sprememb, a če bi bilo to samo od hormonov, bi se slabo počutile vse nosečnice. Zakaj pa nekaterim tudi v tem času ni slabo? Ste se kdaj vprašali?
Hormonske spremembe povzročijo težave vsakemu človeku, saj vsaj za en čas neposredno vplivajo na njegovo energijsko in čustveno ravnotežje ter povzročijo tudi fizične motnje na najšibkejših predelih energijsko – fizičnega telesa. Tako vsak človek občuti stisko tam, kjer je najobčutljivejši.
Verjamem v sporočila telesa in mu zaupam. Sprememba hormonskega stanja je samo pokazala, kje je moje telo šibko in da nekaterih stvari ne morem več prebavljati, dopuščati.
Poznate knjigo od Ajre Miške, ki je žal že pokojna. Šepet življenja je naslov meni ljube knjige, ki jo velikokrat vzamem v roke, še posebno sedaj v obdobju nosečnosti. Všeč mi je njen pogum in odprtost… v pesniški obliki niza svoje misli in spoznanja o svoji izkušnji povezovanja z otrokom v nosečnosti.
»Prvo srečanje otroka s starši je daleč pred fizičnim spočetjem. Zgodi se kakor poljub duš med seboj. Dotik v neskončnosti. Čuti se ga kot okus, sliši kot vonj. Nobenega trdnega dokaza nimamo zanj, razen neskončne ljubezni, ki kot valj napolni tvoje srce in pljusne v vse smeri po čustvenem in fizičnem telesu. Vprašali se boste: Kako naj razumem jezik večnosti? S SRCEM. Razumi ga s srcem. Jezik ljubezni je daleč onstran meje besed. » (Ajra Miška: Šepet življenj, Aura 1998)
Otroka, ki je na poti sem čutila že nekaj časa, zelo subtilno, skozi jezik ljubezni. Ves čas sem čutila, prišel bo, ko bom počistila svoje najbolj moteče vzorce, misli in prepričanja. Manifestiral se je prej kot sem načrtovala in mislila. ŠOK! Saj še nisem »dokončala« kar sem mislila, nisem se še odločila! Danes spet vidim, da je bilo vse na mestu. Res je bilo prej, ampak točno takrat, ko je bil pravi čas. Nosečnost (prihod nove duše) je še pospešila proces dušnega čiščenja. Ni panike, da do prihoda, tega novega člana ne bo vse kristalno »belo«. Veliko opuščanja starega, veliko novih spoznanj, veliko učenja o ZAUPANJU in PREPUŠČANJU toku Življenja.
Na tej poti mi veliko pomaga moja Mama. V prvi nosečnosti, sva se po dosti letih začele zbliževati, ker sem ji prvič odkrito povedala, stvari, ki so me tiščale. Sedaj je najin odnos popolnoma na drugi ravni, spremenila sem se jaz, spremenila se je ona. Obe greva skozi duhovno prebujanje in najine odtujenosti ni več. Hvala mami, da me tokrat uči o intuiciji, o utišanju uma, o inteligenci telesa, o prepuščanju, o zaupanju, o ljubezni,…….o vsem, kar bi morala vsaka mama učiti svoje hčere in sinove. Leta nazaj sem bila jaz njen učitelj, a ni bilo naravno. V naravi mladiči ne učijo svojih mam, kako preživeti. Sedaj je v redu naravnih zakonov. Ona je starejša, zato je prav, da me ona uči o življenju na Zemlji. Hvaležna za postavitev družinskih mest (hiarhije). To je zelo pomembno za zdravo funkcioniranje v družinskih odnosih.
In tudi do vira, kako se povezovati s prihajajočo dušo, ki sem jo kot omenjeno čutila že veliko prej sem prišla po naključju, ko sem iskala novo ime za mojo spletno stran;) Seveda, sploh ni bil cilj to, kar sem mislila. Ime moje strani ostaja isto, a prišla sem do informacij, kako se lahko še bolj subtilno povežem z dušico, ki je bila vsak čas na poti. Vse se je zložilo kot se je moralo. Vsak dan si vzamem čas zase in za njega (ki prihaja). Dihava skupaj, se spoznavava, igrava, namenjava pozornost, povezujeva, pripravljava na porod (na utelešenje duše v novo, majceno telo). Proces utelešenja, ki je veliko težji, kot obratno – smrt, ko zapustimo svoje fizično telo in se ponovno osvobodimo vseh omejitev telesa in uma.
Namen najinega vsakodnevnega povezovanja je grajenje povezanosti, zaupanja, boljše poznavanje eden drugega. Otrok in mama se tokom nosečnosti počasi navajata en na drugega. Duši, ki je v procesu utelešenja bo moja in partnerjeva pozornost, ljubezen olajšala prihod na svet. Vsem nam je lažje slediti nekomu,, ki ga bolje poznamo in mu zaupamo. Prav tako tudi duši na poti. Subtilna komunikacija z otrokom je pomembna že v času nosečnosti, saj je takrat otrok že zavestno bitje. V njegovih možganih se že delajo prve nevronske povezave, preko živčnega sistema in hormonov že dobiva prve impulze iz okolja preko mame. Prvi »inprinti«, ki osebo usmerjajo naprej v življenju so odtisnjeni že v dobi nosečnosti.
Naloga nas staršev, ni samo fizično rojevanje telesa »našega« otroka temveč veliko več. Počaščeni moramo biti, da je izbral nas za starša in vzgojitelja. Pravzaprav ni nič naše! Tudi "naš" otrok, je le duša, ki se zopet ali morda prvič uteleša in prihaja učit k nam. Rojevanje pomeni proces, ki sega že v čas pred spočetjem, celo nosečnost in še nekaj časa po porodu. Je potovanje duše nazaj na zemljo. Za novo dušo starša naredita dušni in fizični prostor, ljubeče gnezdece, ga povabita medse. Ko pride do fizičnega spočetja, se z njim povezujeta, ga negujeta, spoznavata. Z vsem tem delom že v nosečnosti mu olajšata potovanje na dan poroda (njegovega prihoda v telo). Tudi fizični porod je na tak način lažji za mamo in otroka.
Toliko za enkrat o mojem že nekaj mesečnem potovanju – intenzivnem, kdaj napornem, a večinoma osvobajajočem. Sedaj še enkrat potrjujem mojo teorijo o tem, da je nosečnost čas intenzivnega ponotranjenega potovanja in spoznavanja sebe. A le, če si to dovolimo, dnevno vzamemo čas zase in otroka, utišamo naš glasni um in prisluhnemo srcu. ZAUPAMO in SPUSTIMO ;)
Že drugič raste moj trebušček in v njem seveda novo bitje, ki me že mesece uči: » daj no mama spusti že svoj um (ego). Prepusti se, vzemi si čas zase, uživaj, zaupaj in neguj se! !« A jaz se še malo borim proti, čeprav mi iz meseca v mesec gre bolje. Temu se reče Duhovna TRMA; ) Od kar sem zanosila je moj notranji proces učenja še intenzivnejši in hitrejši. Najprej enomesečna slabost, da nisem mogla nič drugega kot samo ležati in čakati, da bo prišel, dan ko bo minilo. V življenju se še nisem počutila tako fizično slabo. Po 2 tednih ležanja v slabosti in bolečini, mi je udarilo ven vse najbolj boleče vsebine, ki jih v zadnjem času nisem mogla prebaviti. In res jih nisem mogla………saj mi je sedaj telo govorilo, ko je sprejemalo in dejalo prostor v mojem telesu še za eno dušo, da vse tiste »robe« ne more spustit skozi želodec. Telo se je odzvalo in me hkrati opozarjalo, ne požiraj več dol, kar ne moreš požreti! V tistem trenutku sem se upirala še bolj, težko mi je bilo živeti v tako neprijetnem telesu. Moj učitelj in terapevt mi je rekel: Sprejmi to stanje telesa, bolečino, ne beži ven iz svojega telesa. ZAUPAJ mu (telesu), on trenutno že ve kaj dela. Bila je samo reakcija odziv, odgovor, na moje prejšnje življenje. Sedaj sem mu hvaležna. Hvaležna sem mu zato, ker me je prisilil, da sem padla čisto na dno in šele takrat sem se vdala in spustila nekatere stvari iz svoje rutine…….predvsem sem si obljubila, ne počni in ne sprejemaj v življenju več stvari, ki jih ne moreš požreti dol. Bodi bolj prijazna do sebe. Ne delaj stvari za vsako ceno.
Je že res, da je prvi trimester obdobje močnih hormonalnih sprememb, a če bi bilo to samo od hormonov, bi se slabo počutile vse nosečnice. Zakaj pa nekaterim tudi v tem času ni slabo? Ste se kdaj vprašali?
Hormonske spremembe povzročijo težave vsakemu človeku, saj vsaj za en čas neposredno vplivajo na njegovo energijsko in čustveno ravnotežje ter povzročijo tudi fizične motnje na najšibkejših predelih energijsko – fizičnega telesa. Tako vsak človek občuti stisko tam, kjer je najobčutljivejši.
Verjamem v sporočila telesa in mu zaupam. Sprememba hormonskega stanja je samo pokazala, kje je moje telo šibko in da nekaterih stvari ne morem več prebavljati, dopuščati.
Poznate knjigo od Ajre Miške, ki je žal že pokojna. Šepet življenja je naslov meni ljube knjige, ki jo velikokrat vzamem v roke, še posebno sedaj v obdobju nosečnosti. Všeč mi je njen pogum in odprtost… v pesniški obliki niza svoje misli in spoznanja o svoji izkušnji povezovanja z otrokom v nosečnosti.
»Prvo srečanje otroka s starši je daleč pred fizičnim spočetjem. Zgodi se kakor poljub duš med seboj. Dotik v neskončnosti. Čuti se ga kot okus, sliši kot vonj. Nobenega trdnega dokaza nimamo zanj, razen neskončne ljubezni, ki kot valj napolni tvoje srce in pljusne v vse smeri po čustvenem in fizičnem telesu. Vprašali se boste: Kako naj razumem jezik večnosti? S SRCEM. Razumi ga s srcem. Jezik ljubezni je daleč onstran meje besed. » (Ajra Miška: Šepet življenj, Aura 1998)
Otroka, ki je na poti sem čutila že nekaj časa, zelo subtilno, skozi jezik ljubezni. Ves čas sem čutila, prišel bo, ko bom počistila svoje najbolj moteče vzorce, misli in prepričanja. Manifestiral se je prej kot sem načrtovala in mislila. ŠOK! Saj še nisem »dokončala« kar sem mislila, nisem se še odločila! Danes spet vidim, da je bilo vse na mestu. Res je bilo prej, ampak točno takrat, ko je bil pravi čas. Nosečnost (prihod nove duše) je še pospešila proces dušnega čiščenja. Ni panike, da do prihoda, tega novega člana ne bo vse kristalno »belo«. Veliko opuščanja starega, veliko novih spoznanj, veliko učenja o ZAUPANJU in PREPUŠČANJU toku Življenja.
Na tej poti mi veliko pomaga moja Mama. V prvi nosečnosti, sva se po dosti letih začele zbliževati, ker sem ji prvič odkrito povedala, stvari, ki so me tiščale. Sedaj je najin odnos popolnoma na drugi ravni, spremenila sem se jaz, spremenila se je ona. Obe greva skozi duhovno prebujanje in najine odtujenosti ni več. Hvala mami, da me tokrat uči o intuiciji, o utišanju uma, o inteligenci telesa, o prepuščanju, o zaupanju, o ljubezni,…….o vsem, kar bi morala vsaka mama učiti svoje hčere in sinove. Leta nazaj sem bila jaz njen učitelj, a ni bilo naravno. V naravi mladiči ne učijo svojih mam, kako preživeti. Sedaj je v redu naravnih zakonov. Ona je starejša, zato je prav, da me ona uči o življenju na Zemlji. Hvaležna za postavitev družinskih mest (hiarhije). To je zelo pomembno za zdravo funkcioniranje v družinskih odnosih.
In tudi do vira, kako se povezovati s prihajajočo dušo, ki sem jo kot omenjeno čutila že veliko prej sem prišla po naključju, ko sem iskala novo ime za mojo spletno stran;) Seveda, sploh ni bil cilj to, kar sem mislila. Ime moje strani ostaja isto, a prišla sem do informacij, kako se lahko še bolj subtilno povežem z dušico, ki je bila vsak čas na poti. Vse se je zložilo kot se je moralo. Vsak dan si vzamem čas zase in za njega (ki prihaja). Dihava skupaj, se spoznavava, igrava, namenjava pozornost, povezujeva, pripravljava na porod (na utelešenje duše v novo, majceno telo). Proces utelešenja, ki je veliko težji, kot obratno – smrt, ko zapustimo svoje fizično telo in se ponovno osvobodimo vseh omejitev telesa in uma.
Namen najinega vsakodnevnega povezovanja je grajenje povezanosti, zaupanja, boljše poznavanje eden drugega. Otrok in mama se tokom nosečnosti počasi navajata en na drugega. Duši, ki je v procesu utelešenja bo moja in partnerjeva pozornost, ljubezen olajšala prihod na svet. Vsem nam je lažje slediti nekomu,, ki ga bolje poznamo in mu zaupamo. Prav tako tudi duši na poti. Subtilna komunikacija z otrokom je pomembna že v času nosečnosti, saj je takrat otrok že zavestno bitje. V njegovih možganih se že delajo prve nevronske povezave, preko živčnega sistema in hormonov že dobiva prve impulze iz okolja preko mame. Prvi »inprinti«, ki osebo usmerjajo naprej v življenju so odtisnjeni že v dobi nosečnosti.
Naloga nas staršev, ni samo fizično rojevanje telesa »našega« otroka temveč veliko več. Počaščeni moramo biti, da je izbral nas za starša in vzgojitelja. Pravzaprav ni nič naše! Tudi "naš" otrok, je le duša, ki se zopet ali morda prvič uteleša in prihaja učit k nam. Rojevanje pomeni proces, ki sega že v čas pred spočetjem, celo nosečnost in še nekaj časa po porodu. Je potovanje duše nazaj na zemljo. Za novo dušo starša naredita dušni in fizični prostor, ljubeče gnezdece, ga povabita medse. Ko pride do fizičnega spočetja, se z njim povezujeta, ga negujeta, spoznavata. Z vsem tem delom že v nosečnosti mu olajšata potovanje na dan poroda (njegovega prihoda v telo). Tudi fizični porod je na tak način lažji za mamo in otroka.
Toliko za enkrat o mojem že nekaj mesečnem potovanju – intenzivnem, kdaj napornem, a večinoma osvobajajočem. Sedaj še enkrat potrjujem mojo teorijo o tem, da je nosečnost čas intenzivnega ponotranjenega potovanja in spoznavanja sebe. A le, če si to dovolimo, dnevno vzamemo čas zase in otroka, utišamo naš glasni um in prisluhnemo srcu. ZAUPAMO in SPUSTIMO ;)
Foto: Ohana-K porodna in družinska fotografija
RSS Feed
