Moja ustvarjalnost je vedno tu, vendar ji ne dam prostora in časa. Čas namenjam vsem drugim rutinskim opravilom, ki so nujna le v moji glavi. A hvala bogu, gremo ženske v življenju skozi veliko različnih ciklov, ki nam prinesejo nove ritme, le-ti, pa nam dajo možnost, da kaj v življenju začnemo delati drugače. En tak cikel je lahko nosečnost, ki s seboj prinese vedno kaj novega in nas nagovarja k spremembi. Bodisi nosečniška slabost, velik trebuh, večja utrujenost v naše življenje vnesejo nov ritem......dnevno rutino moramo upočasniti, več časa namenimo počitku in tako času zase. 

Začetna nosečniška slabost me je tokrat prisilila,, da kolikor že nisem, iz svojega življenja spustim siljenje v delo stvari, ki mi trenutno ne prinašajo potrditve in zadovoljstva. Da preneham požirati stvari, ki jih ne morem prebaviti. Moj tako priljubljen elemet VODE me je opominjal - SPUSTI in POJDI S TOKOM. Tako sem končno lahko pustila nekatere stvari na strani in se posvetila drugim. Namenila sem več časa meditaciji, razgibavanju in občutenju svojega telesa, povezovanju z prihajajočo dušico in ustvarjanju. 

Končno sem pobarvala moj prvi trebušček, sedaj star že 4 leta:

In seveda odlila še drugega;)

Dokončala sem prvega angelčka, tako, da sem mu dodala kristal (lunin kamen) in perje, ki bo pomagalo odganjati vse slabe sanje moje hčerke. Sama je hotela,, da je nekaj rdečega, zato sem krog ovila z rdečo barvo.

​Sklekljala sem drugega anglečka za našega dugega člana/članico. Tokrat v modri barvi........tako je hotela. In rodila se je modrooka deklica. Dodala sem ravno tako lunin kamen in amazonite ter pirje.

Proti koncu nosečnosti pa sem kar tako klekljala še rdeče uhančke in nisem še vedela katerega lastnika čakajo. Po mojem čudovitem porodu in nepozabnih pripravah nanj sem se brez pomišljanja odločila, da uhančki pripadajo moji zlati samostojni babici Teresi. Mislila sem si, naj jih nosi ali ima prvinska ženska, ki je v stiku z prvinskostjo poroda. Ki ve, kaj je zares pomebno pri porodu, zato s svojim odprtim srcem in brezpogojnostjo to omogoči ženski pred sabo. Evo jih rdeči kot kri z mini kristalčki onixa, da ohranijo našo babico še naprej prizemljeno, da bo lahko trdno na tleh in hrati povezano s svojim srčkom vodila nežno na ta svet prihajajoče svetle dušice;)

Kdaj pa kdaj rada tudi rišem, zato sem se v zadnjih dneh pred prihodom drugorojenke lotila slike, ki bo z nami pri porodu in bo v sebi nosila podzavestno sporočilo. Pri prvi hčerki sem isto narisala sliko in nisem vedela da sem narisala ravno tisto, kar je bil problem med samim porodom. Verjamem, da nam je takrat tudi moja slika pomagala čez oviro;) Sedaj je bila slika popolnoma drugačna, seveda je bil tudi drugi porod popolnoma druga zgodba. Tema slike je bila,: draga dušica, oba ti podajava roko, brez strahu pridi med nas. In res, tudi tokrat je slika govorila. Anastasija je prišla umirjeno, brez strahu, predvsem hitro!

Izkoristi tudi ti čas nosečnosti za stvari ki jih rada počneš. Predvsem, če moraš veliko počivati in biti doma, je to idealna priložnost, da končno daš prostor svoji usvarjalnosti ter se skozi njo povežeš tudi z dušo ki prihaja v tvoje naročje. Seveda pa je to hrana tudi za tvoj srček.

​Srečno, Tita

Imam kar malo treme. Moj prvi blog. Ja, vse je enkrat prvič (vdih, vrtec, šola, delo, otrok,…). Moj um mi kot vedno malček nagaja, me straši.  Nisi napisala prav, ne znaš, ni zanimivo, pretežko….  Da ne bo preveč mešal štren, ga pustim malo na off. Se tudi vi kdaj vprašate ali sploh obstaja narobe, premalo dobro, ko pa vse samo je in vedno je dobro točno takšno kot takrat je;) ;) Na koncu vedno pridem do spoznanja, da je vse v najlepšem redu, samo dovoliti si moram ZAUPAT in SPUSTIT (um, ki vedno zavira). Pa naj poskusim tudi tokrat;)

Že drugič raste moj trebušček in v njem seveda novo bitje, ki me že mesece uči: » daj no mama spusti že svoj um (ego). Prepusti se, vzemi si čas zase, uživaj, zaupaj in neguj se! !« A jaz se še malo borim proti, čeprav mi iz meseca v mesec gre bolje.  Temu se reče Duhovna TRMA; ) Od kar sem zanosila je moj notranji proces učenja še intenzivnejši in hitrejši. Najprej enomesečna slabost, da nisem mogla nič drugega kot samo ležati in čakati, da bo prišel, dan ko bo minilo. V življenju se še nisem počutila tako fizično slabo. Po 2 tednih ležanja v slabosti in bolečini, mi je udarilo ven vse najbolj boleče vsebine, ki jih v zadnjem času nisem mogla prebaviti. In res jih nisem mogla………saj mi je sedaj telo govorilo, ko je sprejemalo in dejalo prostor v mojem telesu še za eno dušo, da vse tiste »robe« ne more spustit skozi želodec. Telo se je odzvalo in me hkrati opozarjalo, ne požiraj več dol, kar ne moreš požreti! V tistem trenutku sem se upirala še bolj, težko mi je bilo živeti v tako neprijetnem telesu. Moj učitelj in terapevt mi je rekel: Sprejmi to stanje telesa, bolečino, ne beži ven iz svojega telesa. ZAUPAJ mu (telesu), on trenutno že ve kaj dela. Bila je samo reakcija odziv, odgovor, na moje prejšnje življenje. Sedaj sem mu hvaležna. Hvaležna sem mu zato, ker me je prisilil, da sem padla čisto na dno in šele takrat sem se vdala in spustila nekatere stvari iz svoje rutine…….predvsem sem si obljubila, ne počni in ne sprejemaj v življenju več stvari, ki jih ne moreš požreti dol. Bodi bolj prijazna do sebe. Ne delaj stvari za vsako ceno.

Je že res, da je prvi trimester obdobje močnih hormonalnih sprememb, a če bi bilo to samo od hormonov, bi se slabo počutile vse nosečnice. Zakaj pa nekaterim tudi v tem času ni slabo? Ste se kdaj vprašali?
Hormonske spremembe povzročijo težave vsakemu človeku, saj vsaj za en čas neposredno vplivajo na njegovo energijsko in čustveno ravnotežje ter povzročijo tudi fizične motnje na najšibkejših predelih energijsko – fizičnega telesa. Tako vsak človek občuti stisko tam, kjer je najobčutljivejši.

 Verjamem v sporočila telesa in mu zaupam. Sprememba hormonskega stanja je samo pokazala, kje je moje telo šibko in da nekaterih stvari ne morem več prebavljati, dopuščati.  

Poznate knjigo od Ajre Miške, ki je žal že pokojna. Šepet življenja je naslov meni ljube knjige, ki jo velikokrat vzamem v roke, še posebno sedaj v obdobju nosečnosti. Všeč mi je njen pogum in odprtost… v pesniški obliki niza svoje misli in spoznanja o svoji izkušnji  povezovanja z otrokom v nosečnosti.
 »Prvo srečanje otroka s starši je daleč pred fizičnim spočetjem. Zgodi se kakor poljub duš med seboj. Dotik v neskončnosti. Čuti se ga kot okus, sliši kot vonj. Nobenega trdnega dokaza nimamo zanj, razen neskončne ljubezni, ki kot valj napolni tvoje srce in pljusne v vse smeri po čustvenem in fizičnem telesu. Vprašali se boste: Kako naj razumem jezik večnosti? S SRCEM. Razumi ga s srcem. Jezik ljubezni je daleč onstran meje besed. » (Ajra Miška: Šepet življenj, Aura 1998)

Otroka, ki je na poti sem čutila že nekaj časa, zelo subtilno, skozi jezik ljubezni. Ves čas sem čutila, prišel bo, ko bom počistila svoje najbolj moteče vzorce, misli in prepričanja. Manifestiral se je prej kot sem načrtovala in mislila. ŠOK! Saj še nisem »dokončala« kar sem mislila, nisem se še odločila! Danes spet vidim, da je bilo vse na mestu. Res je bilo prej, ampak točno takrat, ko je bil pravi čas. Nosečnost (prihod nove duše) je še pospešila proces dušnega čiščenja. Ni panike, da do prihoda, tega novega člana ne bo vse kristalno »belo«. Veliko opuščanja starega, veliko novih spoznanj, veliko učenja o ZAUPANJU in PREPUŠČANJU toku Življenja.

Na tej poti mi veliko pomaga moja Mama. V prvi nosečnosti, sva se po dosti letih začele zbliževati, ker sem ji prvič odkrito povedala, stvari, ki so me tiščale. Sedaj je najin odnos popolnoma na drugi ravni, spremenila sem se jaz, spremenila se je ona. Obe greva skozi duhovno prebujanje in najine odtujenosti ni več. Hvala mami, da me tokrat uči o intuiciji, o utišanju uma, o inteligenci telesa, o prepuščanju, o zaupanju, o ljubezni,…….o vsem, kar bi morala vsaka mama učiti svoje hčere in sinove. Leta nazaj sem bila jaz njen učitelj, a ni bilo naravno. V naravi mladiči ne učijo svojih mam, kako preživeti. Sedaj je v redu naravnih zakonov. Ona je starejša, zato je prav, da me ona uči o življenju na Zemlji. Hvaležna za postavitev družinskih mest (hiarhije). To je zelo pomembno za zdravo funkcioniranje v družinskih odnosih.

In tudi do vira, kako se povezovati s prihajajočo dušo, ki sem jo kot omenjeno čutila že veliko prej sem  prišla po naključju, ko sem iskala novo ime za mojo spletno stran;) Seveda, sploh ni bil cilj to, kar sem mislila. Ime moje strani ostaja isto, a prišla sem do informacij, kako se lahko še bolj subtilno povežem z dušico, ki je bila vsak čas na poti. Vse se je zložilo kot se je moralo. Vsak dan si vzamem čas zase in za njega (ki prihaja). Dihava skupaj, se spoznavava, igrava, namenjava pozornost, povezujeva, pripravljava na porod (na utelešenje duše v novo, majceno telo). Proces utelešenja, ki je veliko težji, kot obratno – smrt, ko zapustimo svoje fizično telo in se ponovno osvobodimo vseh omejitev telesa in uma.

Namen najinega vsakodnevnega povezovanja je grajenje povezanosti, zaupanja, boljše poznavanje eden drugega. Otrok in mama se tokom nosečnosti počasi navajata en na drugega. Duši, ki je v procesu utelešenja bo moja in partnerjeva pozornost, ljubezen olajšala prihod na svet. Vsem nam je lažje slediti nekomu,, ki ga bolje poznamo in mu zaupamo. Prav tako tudi duši na poti. Subtilna komunikacija z otrokom je pomembna že v času nosečnosti, saj je takrat otrok že zavestno bitje. V njegovih možganih se že delajo prve nevronske povezave,  preko živčnega sistema in hormonov že dobiva prve impulze iz okolja preko mame. Prvi »inprinti«, ki osebo usmerjajo naprej v življenju so odtisnjeni že v dobi nosečnosti.
​
Naloga nas staršev, ni samo fizično rojevanje telesa »našega« otroka temveč veliko več. Počaščeni moramo biti, da je izbral nas za starša in vzgojitelja. Pravzaprav ni nič naše! Tudi "naš" otrok, je le duša, ki se zopet ali morda prvič uteleša in prihaja učit k nam. Rojevanje pomeni proces, ki sega že v čas pred spočetjem, celo nosečnost in še nekaj časa po porodu. Je potovanje duše nazaj na zemljo. Za novo dušo starša naredita dušni in fizični prostor, ljubeče gnezdece, ga povabita medse. Ko pride do fizičnega spočetja, se z njim povezujeta, ga negujeta, spoznavata. Z vsem tem delom že v nosečnosti mu olajšata potovanje na dan poroda (njegovega prihoda v telo). Tudi fizični porod je na tak način lažji za mamo in otroka.

Toliko za enkrat o mojem že nekaj mesečnem potovanju – intenzivnem, kdaj napornem, a večinoma osvobajajočem. Sedaj še enkrat potrjujem mojo teorijo o tem, da je nosečnost čas intenzivnega ponotranjenega potovanja in spoznavanja sebe. A le, če si to dovolimo, dnevno vzamemo čas zase in otroka, utišamo naš glasni um in prisluhnemo srcu. ZAUPAMO in SPUSTIMO ;)