POROD DOMA
Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem končno zbrala pogum, da na papir zlijem občutke in dejstva povezana z mojim drugim porodom. Svojo drugo hčerko sem namreč rodila v varnem zavetju našega toplega doma ob neprecenljivi podpori in opori dveh krasnih babic Špele in Nine. In pot, ki me je pripeljala do tega da sem rodila doma, mi je še enkrat več potrdila, da se vse stvari v mojem življenju dogajajo s točno določenim razlogom.
Pred desetimi leti, pri svojih 28-ih letih sem prvič zanosila. Nosečnost je potekala normalno in tudi porod je bil tak, kot sem pač mislila da mora biti. Rodila sem zdravo in prelepo hčerko, ki je danes stara 10 let, sam porod pa je bil dokaj hiter in brez večjih zapletov. S svojo izkušnjo poroda se takrat in niti pozneje nisem kaj veliko ukvarjala.
Vse do nedavnega, ko sem izvedela da sem drugič noseča. Deset let pozneje sem nosečnost doživljala popolnoma drugače kot prvo, včasih sem imela občutek kot da sem noseča prvič. Veliko je bilo stvari, za katere v prvi nosečnosti nisem vedela, jih nisem opazila ali pa enostavno nisem slišala svojega telesa. Drugič je bilo drugače. Nosečnost je bila zame lepa, z eno samo težavo. V petem mesecu se mi je pojavila dimeljska kila. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se sprijaznila s tem da je kila tam. Nekje v sedmem mesecu, ko je moj trebušček postajal vse večji, pa je kila tako izstopila, da sem bila primorana veliko počivati. Glede na to, da sem precej aktivna in da mi gibanje veliko pomeni, je bil zame to kar velik šok in težko sem sprejela, da ne morem početi več vsega kot prej. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra, danes vem, da je tudi kila prišla z namenom, da sem se zaradi nje bolj posvetila sebi, svojemu telesu in porodu. Ker sem v obdobju počivanja ogromno brala, mi je v knjižnici, spet čisto po naključju, prišla pod prste knjiga »Modrost rojevanja« avtorice Ine May Gaskin. Knjigo sem dobesedno požrla in čisto sem bila fascinirana nad dejstvom, da imajo nekatere ženske ogromno srečo, da jim ni potrebno rojevati v porodnišnici.
Kmalu po tem, ko sem prebrala knjigo, sva se z možem odpravila na predavanje v sklopu Šole za starše in sicer na temo poroda, poleg pa je pripadal še ogled porodnišnice. Glede na to, da je bila to moja druga nosečnost, mož pa je bil v vlogi bodočega očka prvič, sva se pač odločila, da greva samo na ta del. In po končanem obisku, so se znotraj mene začeli tektonski premiki. Že med poslušanjem predavanja in potem med ogledom porodnišnice, se je znotraj mene zbudil tako močan občutek da tega nočem, da sem se ustrašila sama sebe. Poleg tega, pa so se začeli zbujati tudi potlačeni občutki vezani na prvi porod. Spoznavati sem začela, da sem bila med porodom le orodje v rokah babic in zdravnikov, da si nihče niti približno ni vzel minuto časa, da bi me vsaj vprašal kako se počutim in da smo mamice velikokrat le objekti, ki jih je potrebno čimprej obdelati. Bilo je nekako takole. Ko sem ponoči prišla v porodnišnico, so me najprej ločili od partnerja in mu naročili naj počaka v predprostoru in da ga bodo poklicali ko bo čas. Mene je babica polegla na mizo, me sklistirala in obrila ter me peljala v porodni blok, ker sem bila že precej odprta. Tam me je priklopila na ctg, mi v žilo dala metuljčka in od tam naprej imam precej zamegljen spomin. Kot pa še ne bi bilo dovolj, mi je ob koncu poroda babica skočila na trebuh, poleg tega pa sem bila precej prerezana in potem seveda tudi zašita. Šivi so po porodu tako prekleto boleli, da o kakšnem sedenju niti ni bilo govora. Da o vsem kar se je pozneje dogajalo med mojim tridnevnim bivanjem v porodnišnici in sedemdnevnem bivanju na pediatriji niti ne zgubljam besed.
Kakorkoli, vedela sem, da tega nočem več, nisem pa videla drugačne opcije. In takrat sem začela najprej iskati na internetu podatke o tem, kaj so doule in kakšno vlogo imajo pri porodu. Tako je v moje življenje vstopila Tita Tušar, kateri sem in ji vedno bom hvaležna, da sva se srečali. Po kratkem telefonskem pogovoru sva se dogovorili za prvo brezplačno srečanje, kjer sem se s Tito tudi pobliže spoznali. Glede na to, da sva se videli prvič je bilo neverjetno, kakšno zaupanje in toplino sem začutila ob njej, kar mi je bilo v pomoč, da sem se lažje odprla in ji zaupala vse moje pomisleke, vprašanja in težave. Med najinim pogovorom mi je Tita omenila, da je ona rodila doma in mi iz prve roke opisala svojo izkušnjo. Ko sem odhajala od nje sem bila srečna in še malo bolj zmedena. Prvič sem pomislila, da obstaja realna možnost da rodim doma. Težko z besedami opišem vse strahove, vprašanja, pomisleke in negotovosti, ki so se mi porajali ob misli da bi rodila doma. Seveda sem o tem spregovorila z možem, ki pa je bil prvi trenutek kar malce šokiran in še malce bolj skeptičen kot jaz. Nekaj dni po najinem srečanju sem Tito prosila, če mi lahko posreduje tel.št. od babice, ki jo je spremljala pri porodu, poleg tega, pa je Tita prišla še k nam domov na prvo srečanje, ker sem bila še vedno v dvomih ali s Tito v porodnišnico ali doma. Vsekakor bi bila bolj »varna« odločitev za porod s Tito v porodnišnici, le da je porodnišnica na Jesenicah, kar pa je bilo zame precej daleč. In očitno je bila moja želja, da rodim drugič drugače tako močna, da sem se odločila da poskusim stopiti na pot, ki vodi proti porodu na domu.
Že drugič sem dobila potrditev, da ljudje ne vstopajo v naša življenja po naključju ampak z razlogom. Poklicala sem babico Špelo s katero sva se dogovorili za prvo srečanje.
Prvo srečanje z babico Špelo, je name naredilo ogromen vtis. Pogovarjali smo se na dolgo in na široko o tem, kako poteka porod na domu, odgovorila nam je na vsa najina vprašanja in ko smo se poslavljali sem tako močno čutila da sva povezani, da sem jo »skoraj« objela, a je moj hladen razumski del v tistem trenutku zmagal in sem se poslovila »kot se spodobi« samo s stiskom roke. Občutek sem imela, da je popolnoma jasno da bom rodila doma in pričela sem dobivati prepotrebno zaupanje v mojo izbiro. Kljub temu pa se je nekje iz ozadja oglašal glas, ki ga v tistem trenutku še nisem uspela utišati in mi govoril, da je Špela premlada, da ima premalo izkušenj in bla, bla, bla. Da pa sem vsaj delno zadovoljila ta del mene, sva se z možem odpeljala še na srečanje z babico iz Trsta. Ta obisk pa je bil nekaj povsem drugega. Čutila sem, da ima gospa za sabo že majhno morje porodov in da bi v njenih rokah bila vsekakor varna. A kljub temu sem, danes si lahko rečem le hvala, poslušala moj pravi notranji glas, ki mi je govoril, da je Špela prava izbira. In takoj naslednji dan sem jo poklicala in jo prosila, če se lahko pred najino končno odločitvijo srečamo še z Nino, ki naj bi bila z nami samo v času poroda. In ko sem v lokal, kjer smo že sedeli midva z možem in Špelo, videla vstopiti Nino, mi je bilo takoj jasno, da nimam več kaj razmišljati. Ne vem, če bom našla prave s katerimi lahko povem, kako neverjetno se za moj občutek dopolnjujeta Nina in Špela. Nina mi je dala še tisti majhen a prepotreben delček zaupanja v to, da je porod doma varen in da sploh nimam kaj razmišljati. Tako je padla dokončna odločitev in začele so se priprave na porod doma.
V času predporodnih obiskov me je čakala še ena naloga in sicer odločitev, ali bo moja prva hčerka tudi pri porodu ali ne. Z njo sem se veliko pogovarjala, zraven je bila ves čas, ko sva se z možem odločala o tem ali naj rodim doma in ko sem jo vprašala, če bi bila tudi ona zraven je bil njen prvi odgovor da ne, da bo šla z našo psičko raje k babici in dedku. S Špelo sva določile datum naslednjega srečanja tako, da je bila hčerka doma in da bo imela priliko tudi ona iz prvih ust slišati kako približno izgleda, če mama rodi doma. Kot predpripravo je Špela predlagala naj prebere še knjigico »Riba s čokolado«. Špela je na našem srečanju z neverjetnim občutkom hčerko aktivno vključila v dogajanje, da je sodelovala pri merjenju pritiska, da je poslušala utrip naše male dojenčice in ji na zelo primeren in ljubeč način razložila, kaj lahko pričakuje če bo zraven. Takoj naslednji dan zjutraj, mi je hčerka rekla, da se je odločila da bo zraven. In zame je bila stvar popolna. Kaj lepšega sem si že težko predstavljala, saj me je čakal porod v toplini našega doma in z ljudmi, ki so mi najdražji.
Predporodni obiski so potekali po planu v prednovoletnem vzdušju, saj smo dojenčico pričakovali v začetku meseca januarja. In ko nas je obiskala Špela, sem počasi začenjala dobivati občutek kot da je del naše družine in vsi smo že komaj čakali da se spet srečamo. Iz srečanja v srečanje je bilo vprašanj manj in počasi sem čutila, da prihaja čas in da je porod vse bližje. Ogromno, ampak res ogromno mi je pomenilo, da sem v tem času lahko kadarkoli poklicala Špelo, ji zaupala vsako še tako majhno spremembo, ki se je mogoče meni zdela ogromna in sem v njenih besedah vedno dobila prepotrebno oporo in občutek da je vse ok z mano in z dojenčico. Par dni pred porodom sem postala zelo pozorna na vsako še tako majhno spremembico in v noči iz srede na četrtek sem se prebudila točno ob 00.00 in čutila, da se je začelo nekaj popadkom podobno. Kmalu zatem sem poklicala Špelo, ki mi je predlagala naj med popadki čim več počivam in da se slišiva, ko bodo popadki postali bolj redni in malce močnejši. Noč sem prespala na kavču v dnevni sobi, da s svojim sprehajanjem nisem motila moža in hčerke, ki sta zjutraj sicer odšla v službo in v šolo, a sta bila oba z enim delom doma z mano. Povedala sem jima namreč, da je po vsej verjetnosti prišel čas in da lahko v kratkem pričakujemo začetek poroda. In res je bilo tako. Okrog 10-ih dopoldan, sta prišli Špela in Nina, kmalu zatem pa še mož in hčerka. Pričakovanje, strah, veselje, vsega je bilo v zraku ogromno, a kljub temu smo bili brezskrbni in srečni. Pojedli smo še skupno kosilo, ki ga ne bom nikoli pozabila. Potem pa so se začeli redni in precej močni popadki, ki sem jih večinoma predihala stoje v objemu mojega moža. Proti koncu, ko so popadki postajali pogostejši in vse močnejši, mi je Špela predlagala, da hodim po stopnicah, masirala mi je križ in noge ter me podpirala in bodrila z besedami: »Dobro ti gre«. Nobenih nepotrebnih pregledov, nobenega ugotavljanja koliko sem odprta, ne, ravno nasprotno, popolno zaupanje v moje telo in v porod kot naraven proces. S strani Nine in Špele in predvsem sem zaupala sama sebi.
Danes si ne predstavljam, da poleg mene ne bi bilo mojega moža, ki me je ves čas masiral, me brez besed bodril in mi na koncu, ko je bilo najtežje, pomagal najti še zadnje atome moči. Tudi hčerkina prisotnost, ki je bila ves čas z nami, ki je budno spremljala dogajanje, mi nosila hrano in pijačo, je bila zame neprecenljiva. Čeprav danes vem, da ji je bilo na trenutke tudi težko, ko je videla da mi je hudo. Prepričana pa sem, da je ta izkušnja zanjo kot deklico in nekoč žensko, neprecenljivo darilo, poleg tega pa se je s svojo sestrico srečala v trenutku ko je zagledala luč sveta.
In prišla je, prišla je naša težko pričakovana dojenčica, ki mi jo je Špela dala v naročje takoj, ko je zapustila moje telo. In to drobno bitje, mala deklica je prišla med nas in v vseh nas prebudila toliko toplih in nežnih občutkov, ki jim kar ni in ni konca. Vzljubili smo jo v trenutku ko je prišla med nas in postala del naše družine. In držati v rokah pravkar rojeno bitjece, ki ga nihče ne umiva, tehta in pusti da se med nami na miren in human način začenjajo plesti nitke povezanosti, je nekaj kar ne znam opisati z besedami. Milina, toplina, umirjenost in nežnost so le nekateri občutki, ki so polnili ozračje v tistem trenutku, ko mi nikamor ni bilo treba, ko sem bila enostavno doma. In sem se po porodu lahko stuširala v domači kopalnici z neprecenljivo pomočjo Špele, ki je stala ob meni in me varovala kot bi bila njena. Pa saj je v tem času dejansko postala malo »naša« in sem hvaležna za to. In si lahko mislite, da sem kmalu po porodu večerjala v naši dnevni sobi na kavču in je zame spet poskrbela Špela in me pitala kot majhnega dojenčka, ker je naša mala dojenčica pridno sesala in sem imela polne roke. Neprecenljivo in neponovljivo.
Kakorkoli, če me danes, ko je od poroda minilo tri mesece, kdorkoli vpraša kje sem rodila, s ponosom povem, da sem rodila doma in da tako izkušnjo toplo priporočam vsem bodočim mamicam in tudi očkom. Dati si možnost roditi po naravni poti v domačem okolju je po mojem mnenju največje darilo, ki si ga lahko da vsaka ženska.
In kljub temu, da je bila pot do tja dolga in na trenutke precej stresna, je ne zamenjam za nič na svetu in če bi šla še enkrat po njej, bi jo prehodila s popolnoma istimi koraki.
Tina
Pred desetimi leti, pri svojih 28-ih letih sem prvič zanosila. Nosečnost je potekala normalno in tudi porod je bil tak, kot sem pač mislila da mora biti. Rodila sem zdravo in prelepo hčerko, ki je danes stara 10 let, sam porod pa je bil dokaj hiter in brez večjih zapletov. S svojo izkušnjo poroda se takrat in niti pozneje nisem kaj veliko ukvarjala.
Vse do nedavnega, ko sem izvedela da sem drugič noseča. Deset let pozneje sem nosečnost doživljala popolnoma drugače kot prvo, včasih sem imela občutek kot da sem noseča prvič. Veliko je bilo stvari, za katere v prvi nosečnosti nisem vedela, jih nisem opazila ali pa enostavno nisem slišala svojega telesa. Drugič je bilo drugače. Nosečnost je bila zame lepa, z eno samo težavo. V petem mesecu se mi je pojavila dimeljska kila. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se sprijaznila s tem da je kila tam. Nekje v sedmem mesecu, ko je moj trebušček postajal vse večji, pa je kila tako izstopila, da sem bila primorana veliko počivati. Glede na to, da sem precej aktivna in da mi gibanje veliko pomeni, je bil zame to kar velik šok in težko sem sprejela, da ne morem početi več vsega kot prej. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra, danes vem, da je tudi kila prišla z namenom, da sem se zaradi nje bolj posvetila sebi, svojemu telesu in porodu. Ker sem v obdobju počivanja ogromno brala, mi je v knjižnici, spet čisto po naključju, prišla pod prste knjiga »Modrost rojevanja« avtorice Ine May Gaskin. Knjigo sem dobesedno požrla in čisto sem bila fascinirana nad dejstvom, da imajo nekatere ženske ogromno srečo, da jim ni potrebno rojevati v porodnišnici.
Kmalu po tem, ko sem prebrala knjigo, sva se z možem odpravila na predavanje v sklopu Šole za starše in sicer na temo poroda, poleg pa je pripadal še ogled porodnišnice. Glede na to, da je bila to moja druga nosečnost, mož pa je bil v vlogi bodočega očka prvič, sva se pač odločila, da greva samo na ta del. In po končanem obisku, so se znotraj mene začeli tektonski premiki. Že med poslušanjem predavanja in potem med ogledom porodnišnice, se je znotraj mene zbudil tako močan občutek da tega nočem, da sem se ustrašila sama sebe. Poleg tega, pa so se začeli zbujati tudi potlačeni občutki vezani na prvi porod. Spoznavati sem začela, da sem bila med porodom le orodje v rokah babic in zdravnikov, da si nihče niti približno ni vzel minuto časa, da bi me vsaj vprašal kako se počutim in da smo mamice velikokrat le objekti, ki jih je potrebno čimprej obdelati. Bilo je nekako takole. Ko sem ponoči prišla v porodnišnico, so me najprej ločili od partnerja in mu naročili naj počaka v predprostoru in da ga bodo poklicali ko bo čas. Mene je babica polegla na mizo, me sklistirala in obrila ter me peljala v porodni blok, ker sem bila že precej odprta. Tam me je priklopila na ctg, mi v žilo dala metuljčka in od tam naprej imam precej zamegljen spomin. Kot pa še ne bi bilo dovolj, mi je ob koncu poroda babica skočila na trebuh, poleg tega pa sem bila precej prerezana in potem seveda tudi zašita. Šivi so po porodu tako prekleto boleli, da o kakšnem sedenju niti ni bilo govora. Da o vsem kar se je pozneje dogajalo med mojim tridnevnim bivanjem v porodnišnici in sedemdnevnem bivanju na pediatriji niti ne zgubljam besed.
Kakorkoli, vedela sem, da tega nočem več, nisem pa videla drugačne opcije. In takrat sem začela najprej iskati na internetu podatke o tem, kaj so doule in kakšno vlogo imajo pri porodu. Tako je v moje življenje vstopila Tita Tušar, kateri sem in ji vedno bom hvaležna, da sva se srečali. Po kratkem telefonskem pogovoru sva se dogovorili za prvo brezplačno srečanje, kjer sem se s Tito tudi pobliže spoznali. Glede na to, da sva se videli prvič je bilo neverjetno, kakšno zaupanje in toplino sem začutila ob njej, kar mi je bilo v pomoč, da sem se lažje odprla in ji zaupala vse moje pomisleke, vprašanja in težave. Med najinim pogovorom mi je Tita omenila, da je ona rodila doma in mi iz prve roke opisala svojo izkušnjo. Ko sem odhajala od nje sem bila srečna in še malo bolj zmedena. Prvič sem pomislila, da obstaja realna možnost da rodim doma. Težko z besedami opišem vse strahove, vprašanja, pomisleke in negotovosti, ki so se mi porajali ob misli da bi rodila doma. Seveda sem o tem spregovorila z možem, ki pa je bil prvi trenutek kar malce šokiran in še malce bolj skeptičen kot jaz. Nekaj dni po najinem srečanju sem Tito prosila, če mi lahko posreduje tel.št. od babice, ki jo je spremljala pri porodu, poleg tega, pa je Tita prišla še k nam domov na prvo srečanje, ker sem bila še vedno v dvomih ali s Tito v porodnišnico ali doma. Vsekakor bi bila bolj »varna« odločitev za porod s Tito v porodnišnici, le da je porodnišnica na Jesenicah, kar pa je bilo zame precej daleč. In očitno je bila moja želja, da rodim drugič drugače tako močna, da sem se odločila da poskusim stopiti na pot, ki vodi proti porodu na domu.
Že drugič sem dobila potrditev, da ljudje ne vstopajo v naša življenja po naključju ampak z razlogom. Poklicala sem babico Špelo s katero sva se dogovorili za prvo srečanje.
Prvo srečanje z babico Špelo, je name naredilo ogromen vtis. Pogovarjali smo se na dolgo in na široko o tem, kako poteka porod na domu, odgovorila nam je na vsa najina vprašanja in ko smo se poslavljali sem tako močno čutila da sva povezani, da sem jo »skoraj« objela, a je moj hladen razumski del v tistem trenutku zmagal in sem se poslovila »kot se spodobi« samo s stiskom roke. Občutek sem imela, da je popolnoma jasno da bom rodila doma in pričela sem dobivati prepotrebno zaupanje v mojo izbiro. Kljub temu pa se je nekje iz ozadja oglašal glas, ki ga v tistem trenutku še nisem uspela utišati in mi govoril, da je Špela premlada, da ima premalo izkušenj in bla, bla, bla. Da pa sem vsaj delno zadovoljila ta del mene, sva se z možem odpeljala še na srečanje z babico iz Trsta. Ta obisk pa je bil nekaj povsem drugega. Čutila sem, da ima gospa za sabo že majhno morje porodov in da bi v njenih rokah bila vsekakor varna. A kljub temu sem, danes si lahko rečem le hvala, poslušala moj pravi notranji glas, ki mi je govoril, da je Špela prava izbira. In takoj naslednji dan sem jo poklicala in jo prosila, če se lahko pred najino končno odločitvijo srečamo še z Nino, ki naj bi bila z nami samo v času poroda. In ko sem v lokal, kjer smo že sedeli midva z možem in Špelo, videla vstopiti Nino, mi je bilo takoj jasno, da nimam več kaj razmišljati. Ne vem, če bom našla prave s katerimi lahko povem, kako neverjetno se za moj občutek dopolnjujeta Nina in Špela. Nina mi je dala še tisti majhen a prepotreben delček zaupanja v to, da je porod doma varen in da sploh nimam kaj razmišljati. Tako je padla dokončna odločitev in začele so se priprave na porod doma.
V času predporodnih obiskov me je čakala še ena naloga in sicer odločitev, ali bo moja prva hčerka tudi pri porodu ali ne. Z njo sem se veliko pogovarjala, zraven je bila ves čas, ko sva se z možem odločala o tem ali naj rodim doma in ko sem jo vprašala, če bi bila tudi ona zraven je bil njen prvi odgovor da ne, da bo šla z našo psičko raje k babici in dedku. S Špelo sva določile datum naslednjega srečanja tako, da je bila hčerka doma in da bo imela priliko tudi ona iz prvih ust slišati kako približno izgleda, če mama rodi doma. Kot predpripravo je Špela predlagala naj prebere še knjigico »Riba s čokolado«. Špela je na našem srečanju z neverjetnim občutkom hčerko aktivno vključila v dogajanje, da je sodelovala pri merjenju pritiska, da je poslušala utrip naše male dojenčice in ji na zelo primeren in ljubeč način razložila, kaj lahko pričakuje če bo zraven. Takoj naslednji dan zjutraj, mi je hčerka rekla, da se je odločila da bo zraven. In zame je bila stvar popolna. Kaj lepšega sem si že težko predstavljala, saj me je čakal porod v toplini našega doma in z ljudmi, ki so mi najdražji.
Predporodni obiski so potekali po planu v prednovoletnem vzdušju, saj smo dojenčico pričakovali v začetku meseca januarja. In ko nas je obiskala Špela, sem počasi začenjala dobivati občutek kot da je del naše družine in vsi smo že komaj čakali da se spet srečamo. Iz srečanja v srečanje je bilo vprašanj manj in počasi sem čutila, da prihaja čas in da je porod vse bližje. Ogromno, ampak res ogromno mi je pomenilo, da sem v tem času lahko kadarkoli poklicala Špelo, ji zaupala vsako še tako majhno spremembo, ki se je mogoče meni zdela ogromna in sem v njenih besedah vedno dobila prepotrebno oporo in občutek da je vse ok z mano in z dojenčico. Par dni pred porodom sem postala zelo pozorna na vsako še tako majhno spremembico in v noči iz srede na četrtek sem se prebudila točno ob 00.00 in čutila, da se je začelo nekaj popadkom podobno. Kmalu zatem sem poklicala Špelo, ki mi je predlagala naj med popadki čim več počivam in da se slišiva, ko bodo popadki postali bolj redni in malce močnejši. Noč sem prespala na kavču v dnevni sobi, da s svojim sprehajanjem nisem motila moža in hčerke, ki sta zjutraj sicer odšla v službo in v šolo, a sta bila oba z enim delom doma z mano. Povedala sem jima namreč, da je po vsej verjetnosti prišel čas in da lahko v kratkem pričakujemo začetek poroda. In res je bilo tako. Okrog 10-ih dopoldan, sta prišli Špela in Nina, kmalu zatem pa še mož in hčerka. Pričakovanje, strah, veselje, vsega je bilo v zraku ogromno, a kljub temu smo bili brezskrbni in srečni. Pojedli smo še skupno kosilo, ki ga ne bom nikoli pozabila. Potem pa so se začeli redni in precej močni popadki, ki sem jih večinoma predihala stoje v objemu mojega moža. Proti koncu, ko so popadki postajali pogostejši in vse močnejši, mi je Špela predlagala, da hodim po stopnicah, masirala mi je križ in noge ter me podpirala in bodrila z besedami: »Dobro ti gre«. Nobenih nepotrebnih pregledov, nobenega ugotavljanja koliko sem odprta, ne, ravno nasprotno, popolno zaupanje v moje telo in v porod kot naraven proces. S strani Nine in Špele in predvsem sem zaupala sama sebi.
Danes si ne predstavljam, da poleg mene ne bi bilo mojega moža, ki me je ves čas masiral, me brez besed bodril in mi na koncu, ko je bilo najtežje, pomagal najti še zadnje atome moči. Tudi hčerkina prisotnost, ki je bila ves čas z nami, ki je budno spremljala dogajanje, mi nosila hrano in pijačo, je bila zame neprecenljiva. Čeprav danes vem, da ji je bilo na trenutke tudi težko, ko je videla da mi je hudo. Prepričana pa sem, da je ta izkušnja zanjo kot deklico in nekoč žensko, neprecenljivo darilo, poleg tega pa se je s svojo sestrico srečala v trenutku ko je zagledala luč sveta.
In prišla je, prišla je naša težko pričakovana dojenčica, ki mi jo je Špela dala v naročje takoj, ko je zapustila moje telo. In to drobno bitje, mala deklica je prišla med nas in v vseh nas prebudila toliko toplih in nežnih občutkov, ki jim kar ni in ni konca. Vzljubili smo jo v trenutku ko je prišla med nas in postala del naše družine. In držati v rokah pravkar rojeno bitjece, ki ga nihče ne umiva, tehta in pusti da se med nami na miren in human način začenjajo plesti nitke povezanosti, je nekaj kar ne znam opisati z besedami. Milina, toplina, umirjenost in nežnost so le nekateri občutki, ki so polnili ozračje v tistem trenutku, ko mi nikamor ni bilo treba, ko sem bila enostavno doma. In sem se po porodu lahko stuširala v domači kopalnici z neprecenljivo pomočjo Špele, ki je stala ob meni in me varovala kot bi bila njena. Pa saj je v tem času dejansko postala malo »naša« in sem hvaležna za to. In si lahko mislite, da sem kmalu po porodu večerjala v naši dnevni sobi na kavču in je zame spet poskrbela Špela in me pitala kot majhnega dojenčka, ker je naša mala dojenčica pridno sesala in sem imela polne roke. Neprecenljivo in neponovljivo.
Kakorkoli, če me danes, ko je od poroda minilo tri mesece, kdorkoli vpraša kje sem rodila, s ponosom povem, da sem rodila doma in da tako izkušnjo toplo priporočam vsem bodočim mamicam in tudi očkom. Dati si možnost roditi po naravni poti v domačem okolju je po mojem mnenju največje darilo, ki si ga lahko da vsaka ženska.
In kljub temu, da je bila pot do tja dolga in na trenutke precej stresna, je ne zamenjam za nič na svetu in če bi šla še enkrat po njej, bi jo prehodila s popolnoma istimi koraki.
Tina