NA KONCU SE ODLOČI MAMI
Zgodba o porodu doma
Na fotografiji: Tina Trojar - noseča Boginja
Že v prvi nosečnosti sem si po tihem želela, da bi nekoč lahko rodila doma. Nekoč, ko bom dovolj pogumna. Zdelo se mi je neverjetno, kako močne in pogumne so ženske, ki rodijo doma. Sama sebe nisem videla tako, prej obratno, zato sem željo po porodu doma v začetku druge nosečnosti odrivala stran in si mislila, nič ne bo, mogoče pa v tretjo.
A glas duše je bil vseeno vztrajen. Nisem mogla ignorirati tega hrepenenja, ki se je dvigalo iz globin! Vedno bolj se mi je upiralo, da bi zopet šla v porodnišnico, pa čeprav je bila prva porodna izkušnja precej lepa. Sproščala me je že samo misel, da bi lahko zdaj rodila v svojem domu, da se mi ne bi bilo treba nikamor voziti, da se mi ne bi bilo treba nikomur prilagajati in podrejati, da bi v poporodnem obdobju oba z dojenčkom imela mir in da bi bil porod res svet dogodek za celo družino. Želja po svobodi je bila tako močna in v nekem trenutku mi je bilo jasno: jaz res ne želim več v porodnišnico. A že v naslednjem trenutku sem se zavedla velike odgovornosti, ki jo s tem sprejemam, oglasili so se tudi pomisleki: sem jaz res sposobna tega? in strah: kaj pa če …
Sledil je pogovor z možem, ki je bil … zanimiv. Iz moje strani zelo goreč, njega pa sem morala še malo ogreti. No, najprej sem samo malo »potipala teren«. :D Njegov prvi odziv je bil: »Sej sem vedu, da se boš to spomnla!« :D Na srečo mi je zaupal in ni ga bilo strah. Po še nekaj pogovorih sva bila oba za to, da rodim doma.
V začetku petega meseca nosečnosti sem kontaktirala babico Nino Radin. Prvi občutek po pogovoru z njo je bil dober. Odločila sem se tudi za doulo Nino Jenštrle – porodno spremljevalko, ki je bila z mano že pri prvem porodu. Občutek, da bom celo nosečnost in pri porodu imela ob sebi močno podporo dveh žensk, ki se zavedata vseh globin poroda in imata čut, zaupanje in spoštovanje do cele družine, mi je bil tako dober! Počutila sem se varovano, slišano, sprejeto v tem, kar sem. Vedela sem, da sem na pravi poti.
Zatem so se začele priprave na porod, ki so pri meni izgledale kot vsakodnevno spraševanje: kaj lahko jaz naredim, da bo porod varen, da bo vse v redu? To, da moram spadati v kategorijo zdrave nosečnice, sem vedela. Pozanimala sem se vse o tem, kako se ukrepa, če pride do zapletov. Babici sem popolnoma zaupala. Je odgovorna, zanesljiva, izobražena ženska. V svoje žensko telo sem zaupala. Tudi statistiko glede varnosti poroda doma poznam in vem, da ženske najlažje rodimo tam, kjer se počutimo dobro in varno, obdane z ljudmi, ki jih imamo rade.
Vseeno pa sem čutila, da mi še nekaj manjka, da bom lahko rekla – zdaj pa se lahko samo še prepustim in uživam. Iskala sem, se spraševala in življenje mi je kar samo ponudilo odgovor.
Vzporedno s spraševanjem, kaj lahko naredim, da bo porod lep in varen, se je začelo dogajati , da so se povečevali problemi znotraj mene in partnerskega odnosa, ki sem jih prej pometala pod preprogo. Nisem se več mogla delati, da jih ni.
Videla sem, da če midva ne bova najprej vsak zase v redu in če ne bova imela dobro postavljenega odnosa, potem ne bom mogla roditi doma. Ne bi se počutila varno in sproščeno, če bi bilo v meni ali med nama polno neke napetosti, zamer ali neizgovorjenih besed. Želela sem si, da najin otrok pride v toplo gnezdece, ki ga bova spletla iz najinega pristnega odnosa. In tega se ne da »sfejkati«.
Zato je bilo notranje delo za trdnost v sebi in za »toplo gnezdece« najtežji del nosečnosti. Tako zelo sem si želela, da bi imela lahkotno, srečno nosečnost, a je bila velikokrat naporna. Kljub temu sem čutila, da je prav, da ne bežim, ampak se soočim, grem skozi bolečino, skozi ta proces.
Ker sem se pogosto počutila nemočno in v megli, sem iskala moč in zaupanje. Zato sem se enostavno morala začeti odpirati za duhovni svet, za duhovno pomoč. Edino tam sem našla odgovore, ki sem jih potrebovala, in moč za naprej. Veliko sem molila in se povezovala z Marijinim vodstvom. Postajala sem bolj sočutna do sebe in prebudila sem odgovornost za svoje življenje in notranjo moč. Zelo sem hvaležna, da so mi na pot prišle nekatere duhovne knjige, preko katerih sem dobila točno tisto, kar sem potrebovala. Veliko sem se tudi pogovarjala z otročkom v trebuhu. To me je polnilo z mirom, zaupanjem in ljubeznijo.
Stik s koreninami, z resnico in odpiranje navzgor, za duhovni svet, je bilo tisto, kar mi je dalo občutek, da sem na varnem.
In spet sem čutila – na pravi poti sem.
Ravno na dan, ko smo imeli prvi pregled z babico, se je punčka v trebuhu že drugič obrnila v medenično vstavo. V takem položaju porod doma ne bi bil mogoč.
Obšli so me strahovi in ponovni dvomi. Že iz prve nosečnosti sem vedela, da obračanje otroka v maternici ni nujno samo nek slučaj. Včasih to pomeni tudi otrokovo stisko, strah. Kaj pa, če se moj otrok noče roditi doma? Kaj pa če je to znak, naj opustim misel na tako rojstvo? Kaj naj storim?
Kar nekaj dni sem se spraševala samo to … kako naj zdaj otroka obrnem iz medenične vstave, ali naj sploh ga? Porod doma ja ali ne? Nisem ena od tistih, ki verjame, da se moraš samo v glavi prepričati, da bo vse v redu in potem bo res v redu. Jaz sem varnost morala dobro čutiti v sebi. Brez tega občutka se za porod doma ne bi odločila.
En večer, ko sem imela že dovolj teh skrbi in ko sem videla, da mi premlevanje ne bo pomagalo, sem se obrnila na otroka in na duhovno pomoč: »Prosim za jasen znak, ali je za naju varno, da rodim doma.« V bistvu nisem imela pojma, ali bo to delovalo in ali bom prepoznala znake. Ampak resnično mi ni preostalo drugega, kot da poskusim.
Potem pa sem še isto noč sanjala.
Pred mano se je pojavila moja doula, oblečena v črno, z resnim obrazom (čudno zanjo, ker je ponavadi vsa nasmejana in taka – pisanaJ). Pogledala me je direktno v oči in rekla: »Tina, zakaj se zdaj zatikaš v ene malenkosti? Ti si rojena za velike stvari. Porod doma je tvoja izkušnja, o kateri boš govorila in pisala.« Potem je izginila.
V naslednjem hipu sem se znašla v svetlo rumenem prostoru, kjer je bilo tako čudovito mirno, prijetno, ljubeče. Vedela sem, da sem ob svojem otroku, v njenem prostoru, in da je ona v redu. Čakala sem tam, dokler se ni ob meni pojavil velik bel list. Pogledala sem v desno in prebrala velike črne črke: NA KONCU SE ODLOČI MAMI.
Zbudila sem se. Čisto nič »zalimana«, povsem budna.
`Na koncu se odloči mami. Porod doma je tvoja izkušnja …´
Zdelo se mi je neverjetno, kaj sem pravkar doživela. Bila sem samo hvaležna in vse mi je bilo jasno.
A glas duše je bil vseeno vztrajen. Nisem mogla ignorirati tega hrepenenja, ki se je dvigalo iz globin! Vedno bolj se mi je upiralo, da bi zopet šla v porodnišnico, pa čeprav je bila prva porodna izkušnja precej lepa. Sproščala me je že samo misel, da bi lahko zdaj rodila v svojem domu, da se mi ne bi bilo treba nikamor voziti, da se mi ne bi bilo treba nikomur prilagajati in podrejati, da bi v poporodnem obdobju oba z dojenčkom imela mir in da bi bil porod res svet dogodek za celo družino. Želja po svobodi je bila tako močna in v nekem trenutku mi je bilo jasno: jaz res ne želim več v porodnišnico. A že v naslednjem trenutku sem se zavedla velike odgovornosti, ki jo s tem sprejemam, oglasili so se tudi pomisleki: sem jaz res sposobna tega? in strah: kaj pa če …
Sledil je pogovor z možem, ki je bil … zanimiv. Iz moje strani zelo goreč, njega pa sem morala še malo ogreti. No, najprej sem samo malo »potipala teren«. :D Njegov prvi odziv je bil: »Sej sem vedu, da se boš to spomnla!« :D Na srečo mi je zaupal in ni ga bilo strah. Po še nekaj pogovorih sva bila oba za to, da rodim doma.
V začetku petega meseca nosečnosti sem kontaktirala babico Nino Radin. Prvi občutek po pogovoru z njo je bil dober. Odločila sem se tudi za doulo Nino Jenštrle – porodno spremljevalko, ki je bila z mano že pri prvem porodu. Občutek, da bom celo nosečnost in pri porodu imela ob sebi močno podporo dveh žensk, ki se zavedata vseh globin poroda in imata čut, zaupanje in spoštovanje do cele družine, mi je bil tako dober! Počutila sem se varovano, slišano, sprejeto v tem, kar sem. Vedela sem, da sem na pravi poti.
Zatem so se začele priprave na porod, ki so pri meni izgledale kot vsakodnevno spraševanje: kaj lahko jaz naredim, da bo porod varen, da bo vse v redu? To, da moram spadati v kategorijo zdrave nosečnice, sem vedela. Pozanimala sem se vse o tem, kako se ukrepa, če pride do zapletov. Babici sem popolnoma zaupala. Je odgovorna, zanesljiva, izobražena ženska. V svoje žensko telo sem zaupala. Tudi statistiko glede varnosti poroda doma poznam in vem, da ženske najlažje rodimo tam, kjer se počutimo dobro in varno, obdane z ljudmi, ki jih imamo rade.
Vseeno pa sem čutila, da mi še nekaj manjka, da bom lahko rekla – zdaj pa se lahko samo še prepustim in uživam. Iskala sem, se spraševala in življenje mi je kar samo ponudilo odgovor.
Vzporedno s spraševanjem, kaj lahko naredim, da bo porod lep in varen, se je začelo dogajati , da so se povečevali problemi znotraj mene in partnerskega odnosa, ki sem jih prej pometala pod preprogo. Nisem se več mogla delati, da jih ni.
Videla sem, da če midva ne bova najprej vsak zase v redu in če ne bova imela dobro postavljenega odnosa, potem ne bom mogla roditi doma. Ne bi se počutila varno in sproščeno, če bi bilo v meni ali med nama polno neke napetosti, zamer ali neizgovorjenih besed. Želela sem si, da najin otrok pride v toplo gnezdece, ki ga bova spletla iz najinega pristnega odnosa. In tega se ne da »sfejkati«.
Zato je bilo notranje delo za trdnost v sebi in za »toplo gnezdece« najtežji del nosečnosti. Tako zelo sem si želela, da bi imela lahkotno, srečno nosečnost, a je bila velikokrat naporna. Kljub temu sem čutila, da je prav, da ne bežim, ampak se soočim, grem skozi bolečino, skozi ta proces.
Ker sem se pogosto počutila nemočno in v megli, sem iskala moč in zaupanje. Zato sem se enostavno morala začeti odpirati za duhovni svet, za duhovno pomoč. Edino tam sem našla odgovore, ki sem jih potrebovala, in moč za naprej. Veliko sem molila in se povezovala z Marijinim vodstvom. Postajala sem bolj sočutna do sebe in prebudila sem odgovornost za svoje življenje in notranjo moč. Zelo sem hvaležna, da so mi na pot prišle nekatere duhovne knjige, preko katerih sem dobila točno tisto, kar sem potrebovala. Veliko sem se tudi pogovarjala z otročkom v trebuhu. To me je polnilo z mirom, zaupanjem in ljubeznijo.
Stik s koreninami, z resnico in odpiranje navzgor, za duhovni svet, je bilo tisto, kar mi je dalo občutek, da sem na varnem.
In spet sem čutila – na pravi poti sem.
Ravno na dan, ko smo imeli prvi pregled z babico, se je punčka v trebuhu že drugič obrnila v medenično vstavo. V takem položaju porod doma ne bi bil mogoč.
Obšli so me strahovi in ponovni dvomi. Že iz prve nosečnosti sem vedela, da obračanje otroka v maternici ni nujno samo nek slučaj. Včasih to pomeni tudi otrokovo stisko, strah. Kaj pa, če se moj otrok noče roditi doma? Kaj pa če je to znak, naj opustim misel na tako rojstvo? Kaj naj storim?
Kar nekaj dni sem se spraševala samo to … kako naj zdaj otroka obrnem iz medenične vstave, ali naj sploh ga? Porod doma ja ali ne? Nisem ena od tistih, ki verjame, da se moraš samo v glavi prepričati, da bo vse v redu in potem bo res v redu. Jaz sem varnost morala dobro čutiti v sebi. Brez tega občutka se za porod doma ne bi odločila.
En večer, ko sem imela že dovolj teh skrbi in ko sem videla, da mi premlevanje ne bo pomagalo, sem se obrnila na otroka in na duhovno pomoč: »Prosim za jasen znak, ali je za naju varno, da rodim doma.« V bistvu nisem imela pojma, ali bo to delovalo in ali bom prepoznala znake. Ampak resnično mi ni preostalo drugega, kot da poskusim.
Potem pa sem še isto noč sanjala.
Pred mano se je pojavila moja doula, oblečena v črno, z resnim obrazom (čudno zanjo, ker je ponavadi vsa nasmejana in taka – pisanaJ). Pogledala me je direktno v oči in rekla: »Tina, zakaj se zdaj zatikaš v ene malenkosti? Ti si rojena za velike stvari. Porod doma je tvoja izkušnja, o kateri boš govorila in pisala.« Potem je izginila.
V naslednjem hipu sem se znašla v svetlo rumenem prostoru, kjer je bilo tako čudovito mirno, prijetno, ljubeče. Vedela sem, da sem ob svojem otroku, v njenem prostoru, in da je ona v redu. Čakala sem tam, dokler se ni ob meni pojavil velik bel list. Pogledala sem v desno in prebrala velike črne črke: NA KONCU SE ODLOČI MAMI.
Zbudila sem se. Čisto nič »zalimana«, povsem budna.
`Na koncu se odloči mami. Porod doma je tvoja izkušnja …´
Zdelo se mi je neverjetno, kaj sem pravkar doživela. Bila sem samo hvaležna in vse mi je bilo jasno.
Na fotografiji: Tina Trojar - narava in ženska intuicija vesta vse
»Na koncu se odloči mami.« To sporočilo iz sanj me pomirilo in hkrati zadelo. Vse je v redu, Tina! Otrok je v redu, vse bo v redu! Zakaj se oklepam tega strahu? Kdo sem jaz brez strahu? Nič ni narobe, če sem močna. Lahko sem močna. Lahko si dovolim, da sprejmem vse lepo, kar ima zame pripravljeno Življenje!
Zvečer, ko sta mož in hčerka že spala, sem se jaz usedla na kavč. Zaželela sem si le malo stika z otročkom, želela sem si sprostiti telo. Vse se je zgodilo čisto spontano. Zaprla sem oči in si predstavljala, da sedim na belih kamenčkih ob morju, gledam sončni zahod in samo uživam. Predstavljala sem si, kako sproščam strahove, ujete v maternici. Malo sem se pogovorila s punčko, ji rekla, da jo bom rodila doma, le da se zdaj mora obrniti v pravo lego. Rahli tresljaji v trebuhu so mi bili znak, da se nekaj dogaja.
Že naslednji dan se je punčka obrnila v pravo lego.
To je bil najbolj čudovit dan!
Meni je bilo vse skupaj neverjetno. Kaj ženske zmoremo! Mi se tega sploh ne zavedamo! In kaj zmorejo otroci! Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj kaj takega doživela. Čutila sem tako moč, bila sem presrečna, ker sem videla, koliko delov sebe in darov sem prebudila v tej nosečnosti. Bila sem hvaležna, da sem se predala tej poti in šla skozi vse težke občutke. Hvaležna sem bila za vso podporo, za knjige, znanja, za ženske, ki so rodile doma pred mano in so delile svoje zgodbe. Vse to me je zgradilo v žensko, kakršna sem. V meni je odmevalo le še: Vredna si najlepšega poroda, sprejmi to … Vredna si!
Dan pred porodom sem pisala še douli in izrazila zadnje občutke, pričakovanja … V odgovoru mi je napisala tudi te misli: »Porod te bo kmalu odnesel stran od razmišljanja. In pusti, da te odnese. V instinktivnem se ti res dobro znajdeš. Tvoje telo je mlado in zdravo. Popolno za spontan porod. … Ne glej datumov, ne preži na popadke. Bo, ko bo. Bo, ko se bodo zvezdice razporedile ravno prav. In takrat boš zagotovo vedela.«
Prve popadke sem začutila okrog treh zjutraj. Razveselila sem se jih, skupaj z malo napetosti sem pomislila: zdaj gre zares. Nato sem se zbrala, predihala tesnobo, se povezala z otrokom. Predstavljala sem si, da sem kot cvetni popek, ki se z vsakim popadkom počasi odpira. Predstavljala sem si, da skozi mene teče zlata svetloba. Samo prepustila sem se tej sili, da teče skozme. Celo nosečnost sem se obračala na Marijo in zdaj se mi je zdelo, kot da je tik ob meni. Bilo mi je zelo lepo in popadki zame niso bili »bolečina, ki jo moraš pretrpeti« ... Ko so popadki trajali skoraj eno uro, sem poklicala babico, ki je kmalu šla od doma. Ko je prispela do nas, so se meni popadki že popolnoma ustavili, zato smo šli nazaj spat. Tudi babica je ostala pri nas. Popadkov ni bilo niti zjutraj niti dopoldne. Malo mi je bilo bedno, ker se je tako lepo začelo, potem pa kar nič. Babica me je pomirila, da je to popolnoma normalno in da je vse v redu. Potem sva vseeno šli na sprehod, da bi spodbudili krčenje maternice. A nič se ni zgodilo, zato smo se odločili, da babica gre domov in jo pokličem, ko se bodo popadki spet začeli.
Bila sem utrujena, zato sem šla počivat. Ko sem se odpočila, so se popadki spet začeli. Na hitro sem pojedla kosilo, popadki so postajali močnejši. Ura je bila pol dveh popoldne. Gre zdaj zares ali se bo spet vse ustavilo? Hčerka me je kar naprej nekaj spraševala in njena prisotnost me je vse bolj motila. »Poklič že varstvo!!« Mož se je nekaj obotavljal in zavlačeval. »Takoj!!!« sem zakričala, ker me je živciralo, da nisem sama, da se ne morem potopiti v svoj svet. Še mene je presenetil ta divji impulz in dojela sem, da sem ženska, ki lahko rodi, ko ima mir in samoto. Takoj ko je hčerka odšla, sem si močno oddahnila in porod se je le še pospešil. Skrajni čas je bil, da pokličem svojo ekipo, dve Nini - babico in doulo, saj bom kmalu rodila!
»Na koncu se odloči mami.« To sporočilo iz sanj me pomirilo in hkrati zadelo. Vse je v redu, Tina! Otrok je v redu, vse bo v redu! Zakaj se oklepam tega strahu? Kdo sem jaz brez strahu? Nič ni narobe, če sem močna. Lahko sem močna. Lahko si dovolim, da sprejmem vse lepo, kar ima zame pripravljeno Življenje!
Zvečer, ko sta mož in hčerka že spala, sem se jaz usedla na kavč. Zaželela sem si le malo stika z otročkom, želela sem si sprostiti telo. Vse se je zgodilo čisto spontano. Zaprla sem oči in si predstavljala, da sedim na belih kamenčkih ob morju, gledam sončni zahod in samo uživam. Predstavljala sem si, kako sproščam strahove, ujete v maternici. Malo sem se pogovorila s punčko, ji rekla, da jo bom rodila doma, le da se zdaj mora obrniti v pravo lego. Rahli tresljaji v trebuhu so mi bili znak, da se nekaj dogaja.
Že naslednji dan se je punčka obrnila v pravo lego.
To je bil najbolj čudovit dan!
Meni je bilo vse skupaj neverjetno. Kaj ženske zmoremo! Mi se tega sploh ne zavedamo! In kaj zmorejo otroci! Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj kaj takega doživela. Čutila sem tako moč, bila sem presrečna, ker sem videla, koliko delov sebe in darov sem prebudila v tej nosečnosti. Bila sem hvaležna, da sem se predala tej poti in šla skozi vse težke občutke. Hvaležna sem bila za vso podporo, za knjige, znanja, za ženske, ki so rodile doma pred mano in so delile svoje zgodbe. Vse to me je zgradilo v žensko, kakršna sem. V meni je odmevalo le še: Vredna si najlepšega poroda, sprejmi to … Vredna si!
Dan pred porodom sem pisala še douli in izrazila zadnje občutke, pričakovanja … V odgovoru mi je napisala tudi te misli: »Porod te bo kmalu odnesel stran od razmišljanja. In pusti, da te odnese. V instinktivnem se ti res dobro znajdeš. Tvoje telo je mlado in zdravo. Popolno za spontan porod. … Ne glej datumov, ne preži na popadke. Bo, ko bo. Bo, ko se bodo zvezdice razporedile ravno prav. In takrat boš zagotovo vedela.«
Prve popadke sem začutila okrog treh zjutraj. Razveselila sem se jih, skupaj z malo napetosti sem pomislila: zdaj gre zares. Nato sem se zbrala, predihala tesnobo, se povezala z otrokom. Predstavljala sem si, da sem kot cvetni popek, ki se z vsakim popadkom počasi odpira. Predstavljala sem si, da skozi mene teče zlata svetloba. Samo prepustila sem se tej sili, da teče skozme. Celo nosečnost sem se obračala na Marijo in zdaj se mi je zdelo, kot da je tik ob meni. Bilo mi je zelo lepo in popadki zame niso bili »bolečina, ki jo moraš pretrpeti« ... Ko so popadki trajali skoraj eno uro, sem poklicala babico, ki je kmalu šla od doma. Ko je prispela do nas, so se meni popadki že popolnoma ustavili, zato smo šli nazaj spat. Tudi babica je ostala pri nas. Popadkov ni bilo niti zjutraj niti dopoldne. Malo mi je bilo bedno, ker se je tako lepo začelo, potem pa kar nič. Babica me je pomirila, da je to popolnoma normalno in da je vse v redu. Potem sva vseeno šli na sprehod, da bi spodbudili krčenje maternice. A nič se ni zgodilo, zato smo se odločili, da babica gre domov in jo pokličem, ko se bodo popadki spet začeli.
Bila sem utrujena, zato sem šla počivat. Ko sem se odpočila, so se popadki spet začeli. Na hitro sem pojedla kosilo, popadki so postajali močnejši. Ura je bila pol dveh popoldne. Gre zdaj zares ali se bo spet vse ustavilo? Hčerka me je kar naprej nekaj spraševala in njena prisotnost me je vse bolj motila. »Poklič že varstvo!!« Mož se je nekaj obotavljal in zavlačeval. »Takoj!!!« sem zakričala, ker me je živciralo, da nisem sama, da se ne morem potopiti v svoj svet. Še mene je presenetil ta divji impulz in dojela sem, da sem ženska, ki lahko rodi, ko ima mir in samoto. Takoj ko je hčerka odšla, sem si močno oddahnila in porod se je le še pospešil. Skrajni čas je bil, da pokličem svojo ekipo, dve Nini - babico in doulo, saj bom kmalu rodila!
Foto: Tina Trojar - Bonding
Popadki so se vrstili en za drugim in vsak je bil intenzivnejši. Klečala sem v spalnici ob postelji, tam mi je bilo najljubše. Bila sem lahko glasna, kolikor mi je pasalo! Ta svoboda in udobje lastnega doma sta neprecenljiva. Mož je bil ob meni in mi ponujal pijačo, me držal za roko in prinesel mokro brisačo, da sem si jo dala na čelo. To je bilo res lepo. Samo midva in najino divje dete, ki je z vso silo hitelo na svet. Porod se je odvijal res hitro in zazdelo se mi je, da bom kmalu rodila. Babica in doula pa sta bili na poti … Čisto instinktivno sem se ulegla na posteljo, da sem se odpočila in s tem malo zaustavila porod. Malo me je postalo strah, da bom rodila brez babice. Kmalu se je pred hišo zaslišal avto, prispela je doula. Še zdaj slišim ta zvok in čutim, kakšno olajšanje je bilo to zame. Tako sem je bila vesela! Vsa nasmejana je pritekla v sobo, me objela in izrekla tisto, kar sem potrebovala.
Prav kmalu, ura je bila malo čez tretjo popoldne, se je zaslišal še drugi avto. Prav filmsko je bilo! :D V sobo je pritekla še babica, otovorjena z vso opremo. Hitro je pomerila otrokove utripe. Vse je v najlepšem redu. Najboljši občutek! Ekipa je ob meni. Zdaj lahko rodim.
S pomočjo moža in doule sem se iz položaja na boku dvignila na kolena. Naslonjena nanju sem predihala še zadnje popadke. Še malo! Zadnji popadek … in punčka je bila tukaj. Ujela jo je babica in jo takoj položila na odejo pod mene. Nekaj trenutkov sem najprej potrebovala, da sem dojela– jaz sem že rodila. Konec je. Potem pa so sledili tisti najlepši trenutki v življenju – ko sem se zazrla v mojo čudovito črnolaso punčko, jo sama dvignila in stisnila k sebi. O, miška moja … Tako topla, dišeča, divja deklica. Ronja.
Bila sem srečna in tako udobno mi je bilo doma. Vedela sem, da se nam nikamor ne mudi, da bo punčka ves čas ob meni in prav tako mož … Nihče nas ni motil v tistih prvih minutah. Nobenih nepotrebnih vprašanj in komentarjev. Samo tišina in lepota trenutka.
Po porodu mi je bilo lepo, ker smo bili vsi trije lahko ves čas skupaj. Še štiri ure smo počakali do prereza popkovine. Nikamor se nam ni mudilo, zdelo se mi je, da se je čas ustavil. Ronjo sem položila na trebuh in sama je priplezala do prsi. Ves čas sem jo samo občudovala. Tako močna in odločna deklica! Tehtanje in prvi »pregled« je potekal umirjeno in kar na postelji. Zvečer je mami pripeljala starejšo hčerko in ti prvi trenutki so bili res polni ljubezni. Bila sem presrečna, da sem že prvo noč po porodu lahko spala v domači postelji, v svoji pižami. Ronja je bila ves čas zelo umirjena, čutila sem, kako je to lepo, ko otroka prve dni nihče ne moti. Velikokrat, ko sem jo pogledala, je imela na ustnicah nasmeh. Pa sem si samo mislila: Ja, draga moja, super sva to zrihtali!!
Zdaj je že dobro leto in pol od poroda doma.
Ne vem, če bi to doživela, če ne bi bilo vseh žensk, ki so že pred mano rodile doma in so delile svoje zgodbe. To mi je dajalo veliko zaupanja vase in me polnilo z žensko modrostjo in močjo. Hvaležna sem in zato tudi jaz delim svojo zgodbo.
Hvaležna sem babici in douli, da opravljata tako pomembno delo. Hvala, da sta me čutili, spoštovali in bili tako naklonjeni do cele naše družine.
Navdušuje me, kako ženske skozi nosečnost in porod lahko prerodimo tudi sebe. Pri porodu doma sebe zares lahko doživiš v vsej veličini. Ko enkrat začutiš ta pristen stik s sabo in prebudiš prvinske sile v sebi, si to za vedno zapomniš. Za vedno si drugačna.
Prav kmalu, ura je bila malo čez tretjo popoldne, se je zaslišal še drugi avto. Prav filmsko je bilo! :D V sobo je pritekla še babica, otovorjena z vso opremo. Hitro je pomerila otrokove utripe. Vse je v najlepšem redu. Najboljši občutek! Ekipa je ob meni. Zdaj lahko rodim.
S pomočjo moža in doule sem se iz položaja na boku dvignila na kolena. Naslonjena nanju sem predihala še zadnje popadke. Še malo! Zadnji popadek … in punčka je bila tukaj. Ujela jo je babica in jo takoj položila na odejo pod mene. Nekaj trenutkov sem najprej potrebovala, da sem dojela– jaz sem že rodila. Konec je. Potem pa so sledili tisti najlepši trenutki v življenju – ko sem se zazrla v mojo čudovito črnolaso punčko, jo sama dvignila in stisnila k sebi. O, miška moja … Tako topla, dišeča, divja deklica. Ronja.
Bila sem srečna in tako udobno mi je bilo doma. Vedela sem, da se nam nikamor ne mudi, da bo punčka ves čas ob meni in prav tako mož … Nihče nas ni motil v tistih prvih minutah. Nobenih nepotrebnih vprašanj in komentarjev. Samo tišina in lepota trenutka.
Po porodu mi je bilo lepo, ker smo bili vsi trije lahko ves čas skupaj. Še štiri ure smo počakali do prereza popkovine. Nikamor se nam ni mudilo, zdelo se mi je, da se je čas ustavil. Ronjo sem položila na trebuh in sama je priplezala do prsi. Ves čas sem jo samo občudovala. Tako močna in odločna deklica! Tehtanje in prvi »pregled« je potekal umirjeno in kar na postelji. Zvečer je mami pripeljala starejšo hčerko in ti prvi trenutki so bili res polni ljubezni. Bila sem presrečna, da sem že prvo noč po porodu lahko spala v domači postelji, v svoji pižami. Ronja je bila ves čas zelo umirjena, čutila sem, kako je to lepo, ko otroka prve dni nihče ne moti. Velikokrat, ko sem jo pogledala, je imela na ustnicah nasmeh. Pa sem si samo mislila: Ja, draga moja, super sva to zrihtali!!
Zdaj je že dobro leto in pol od poroda doma.
Ne vem, če bi to doživela, če ne bi bilo vseh žensk, ki so že pred mano rodile doma in so delile svoje zgodbe. To mi je dajalo veliko zaupanja vase in me polnilo z žensko modrostjo in močjo. Hvaležna sem in zato tudi jaz delim svojo zgodbo.
Hvaležna sem babici in douli, da opravljata tako pomembno delo. Hvala, da sta me čutili, spoštovali in bili tako naklonjeni do cele naše družine.
Navdušuje me, kako ženske skozi nosečnost in porod lahko prerodimo tudi sebe. Pri porodu doma sebe zares lahko doživiš v vsej veličini. Ko enkrat začutiš ta pristen stik s sabo in prebudiš prvinske sile v sebi, si to za vedno zapomniš. Za vedno si drugačna.
Lep porod nam pripada.
Tina Trojar
Tina Trojar