Tasja - od epiduralne do naravnega poroda
Pri meni se je začelo dva dni prej, ko mi je odpadel en kos čepa. Drug dan zjutraj, ko sem zagledala kri, sem se že priravila na odhod, se stuširala itd.. Čez dan se so mi začeli popadki, najprej na 1 uro, potem na 30 min. Sem kar normalno vse delala doma. Zvečer se je pa začelo že na 7-9 min. Sem ostala doma, da dočakam, da bo prav na 5 min vsaj eno uro. Tako sem ostala do jutra. Sem vesela, da nisem šla takoj v porodnišnico, ker doma je bilo čist fajn, sem gledala dobre filme, popadke predihavala, si predstavljala kaj prijetnega in se poskušala čim bolj sprostiti. Zanimivo, če si predstavljaš kakšne prijetne intimne trenutke, postane popadek celo prijeten :-) ko je bil konec filmov pa sem med popadki celo spala, saj so bili slabše. Zjutraj se je pa začelo spet naraščati, in postalo že na 5 min, tako da smo ob 10h, torej po 12 urah rednih popadkov, šli v Postojno. V avtu na koncu je bilo že težko, ker čez dan se je težje sproščati, kot ponoči, pa še v sedežu ujeta. Vendar vse je v mejah da se da zdržati. Sem pela naše dolge U in O, zelo pomaga doseči popolno sprostitev med popadki, tako da so potem nekoliko lažji.
Ko smo prišli, sem imela že 8 cm in ker sem že tako daleč prišla, sem odklonila epiduralno. Še eno uro sem hodila po hodniku in čakala da mi gre voda. Tukaj je največ pomagal pokončni ali sedeči polozaj (ne čepenje), pa še roka partnerja :-) sproščati se je zelo težko, a vseeno možno, če prav dihaš in ne krčiš mišic. Pomaga tudi, da ne misliš na kar bo potem, ampak trpiš popadek za popadkom, kot da je ta zadnji.
Masaže in stiskanje beder pa mi niso bili prav. Nisem hotela da me med popadkom karkoli omejuje v gibanju, edino roko partnerja sem stiskala.
No, potem sem se naveličala in sprejela predlog predreti mehur. Ker če bi še 5 ur tam hodila, bi bila že preveč zmatrana za dober potisk. Tako da so me peljali v porodno sobo. Tam sem prosila malo dolantina, bolj zaradi tega ker se res ni dalo več prenašati. Dajo po 1/4 vsake 20 min. Jaz po prvi nisem več prosila, ker ne pomaga skoraj nič. Rojevala sem okrog ene ure vse skupaj. Je šlo bolj počasi, ker nisem hotela da se strgam, tako da smo pogosto po par popadkov samo predihavali. Tukaj je spet zelo pomembna vloga partnerja, ker ko strašno prime popadek ali ko te prime potiskat, takoj pozabiš dihat, tako da sem gledala moža in dihala z njim.
Na koncu sem rodila lepo, brez komplikacij kar štirikilskega fantiča, nisem strgana, samo popraskana malo. Zelo sem ponosna, da sem takega rodila naravno in brez epiduralne, ki sem je bala še več kot poroda :-) resnično ful boli samo ko glavica gre ven, ampak to je le par sekund.
Mogoče še to, pri meni je bilo res ključno, da sem dost naštudirala proces, poslušala Tito, gledala video, tako da zame pri porodu ni bilo nič nejasnega in sem šla kot da bi k zobarju :-)
Tako da sva zelo vesela, da sva obiskala vaje v Vrtojbi, vse kar pri meni prišlo v poštev, vse drži in deluje.
Vsem želim srečno in pogumno! Bodite mirni in mejte partnerje pri sebi :-)
Tasja
Ko smo prišli, sem imela že 8 cm in ker sem že tako daleč prišla, sem odklonila epiduralno. Še eno uro sem hodila po hodniku in čakala da mi gre voda. Tukaj je največ pomagal pokončni ali sedeči polozaj (ne čepenje), pa še roka partnerja :-) sproščati se je zelo težko, a vseeno možno, če prav dihaš in ne krčiš mišic. Pomaga tudi, da ne misliš na kar bo potem, ampak trpiš popadek za popadkom, kot da je ta zadnji.
Masaže in stiskanje beder pa mi niso bili prav. Nisem hotela da me med popadkom karkoli omejuje v gibanju, edino roko partnerja sem stiskala.
No, potem sem se naveličala in sprejela predlog predreti mehur. Ker če bi še 5 ur tam hodila, bi bila že preveč zmatrana za dober potisk. Tako da so me peljali v porodno sobo. Tam sem prosila malo dolantina, bolj zaradi tega ker se res ni dalo več prenašati. Dajo po 1/4 vsake 20 min. Jaz po prvi nisem več prosila, ker ne pomaga skoraj nič. Rojevala sem okrog ene ure vse skupaj. Je šlo bolj počasi, ker nisem hotela da se strgam, tako da smo pogosto po par popadkov samo predihavali. Tukaj je spet zelo pomembna vloga partnerja, ker ko strašno prime popadek ali ko te prime potiskat, takoj pozabiš dihat, tako da sem gledala moža in dihala z njim.
Na koncu sem rodila lepo, brez komplikacij kar štirikilskega fantiča, nisem strgana, samo popraskana malo. Zelo sem ponosna, da sem takega rodila naravno in brez epiduralne, ki sem je bala še več kot poroda :-) resnično ful boli samo ko glavica gre ven, ampak to je le par sekund.
Mogoče še to, pri meni je bilo res ključno, da sem dost naštudirala proces, poslušala Tito, gledala video, tako da zame pri porodu ni bilo nič nejasnega in sem šla kot da bi k zobarju :-)
Tako da sva zelo vesela, da sva obiskala vaje v Vrtojbi, vse kar pri meni prišlo v poštev, vse drži in deluje.
Vsem želim srečno in pogumno! Bodite mirni in mejte partnerje pri sebi :-)
Tasja