Išči »tisto, nekaj več«
Spomin me vrne v leto 2012 leto, ko sem bila prvič noseča. Pripravljala sem se na porod in dojenje, saj sem vendar obiskala materinsko šolo, brala sem članke. Pripravljala sem se a vendar je ostalo tisto nekaj, kar sem iskala a nisem našla. Tako je nastopil trenutek, mojega prvega poroda, deloma sem vedela kaj si želim, a kljub temu me je porod zadel, kot strela iz jasnega. Ugotovila sem, da se nisem zares pripravila na porod in njegovo moč, da nisem niti malo vedela kaj lahko pričakujem v porodnišnici. Porodnišnično osebje me je šokiralo s svojim hladnim odnosom, grobim načinom. Trudila sem se postaviti zase, borila sem se za svoj prostor pod soncem. To mi je le deloma uspevalo. Porod se je zaključil z mešanimi občutki. Bila sem ponosna nase, da sem le uspela vaginalno roditi, si izboriti določene stvari in zavrniti določene stvari a po drugi strani sem se počutila kot lutka s katero so upravljali in manipulirali. Ostala sem polna bolečine. Spraševala sem se: »Ali je porod borba? Ali je to vse kar je porod?« Takrat sem svojemu možu rekla: »Ne želim si več roditi,nikoli več«.
Sledili so dnevi praznine in borbe z dojenjem. Nikjer ni bilo pravih informacij. Hvaležna sem za bila vso podporo moža,mame in babice- za nešteto toplih besed. A kljub temu moje dojenje ni steklo. Dojenje ni nekaj naravno danega, dojenje je nekaj kar se naučiš skozi prenos kulturne dediščine. Žal se je to že davno izgubilo in tako mi moja mama kljub svoji želji ni znala svetovati pri dojenju. Nastopil je trenutek odločitve-predaja ali borba. Izbrala sem borbo, takrat sem kontaktirala svetovalko za dojenje in naj se sliši še tako pocukrano, odprl se mi je resnično nov svet. Dobila sem veliko novih koristnih informacij in vera v dojenje je v meni vedno bolj naraščala. Uspelo mi je prebroditi številne izzive. Plast za plastjo sem odkrivala bistvo dojenja.
Potem je sploh ne vem kdaj in tako kar naenkrat prišlo leto 2014,to je bilo leto, ko sem drugič zanosila. Misel na porod je v meni zbujala strah : »Kako bom šla še enkrat čez vse to?«
Prvič sem se med porodom počutila nespoštovano, neslišano in tega si nisem želela doživeti še enkrat. Ves čas sem se spraševala ali je porod res le bolečina in borba. Nisem mogla verjeti v to. Takrat mi je v roke prišla knjiga Modrost rojevanja od Ine May Gaskin. Potrdila je moje misli in v meni je bliskovito naraslo zavedanje, da je porod le nekaj več kot so mi predstavili mediji in običajne materinske šole. Tokrat so bile priprave na moj drugi porod čisto drugačne, v neki novi svetli luči zavedanja in možnosti. Knjige, ki sem jih prebrala, delavnica čustvene priprave na porod, dokumentarni filmi o porodu so mi dajali novo priložnost. Možnost, da porod doživim drugače, kot ženska, kot boginja.
Moj drugi porod je bil tako zelo drugačen od prvega. Začutila sem žensko moč, verjela sem vase in se porodu zares prepustila, nisem se več upirala in borila z bolečino. Izbrala sem drugo porodnišnico v katero sem šla prej na posvet z porodnim načrtom oz.željami. Bila sem slišana ter spoštovana in ni se mi bilo potrebno ves čas boriti za svoj prostor pod soncem.
Skozi leta sem resnično spoznala, da bi mogle vse ženske imeti na voljo informacije o porodu, možnost izbire svojega poroda, podporo pri porodu, po porodu in tudi pri dojenju.
Pri pogovorih z ženskami sem ugotavljala kako veliko jih ostane brez informacij, brez, da bi poznale svoje možnosti. Marsikatere izmed njih so bile ranjene med porodom, izgubile bitko z dojenjem, ostale brez podpore v ranljivem obdobju po porodu. V njih pa je zrasla praznina modernega sveta.
Biti dula in pomagati pri dojenju je tako postalo moje poslanstvo. Ugotovila sem, da je to nekaj resnično potrebnega v današnjem svetu. Tako sem skozi materinstvo našla tisto, nekaj več, kar je bilo skoraj že pozabljeno in izgubljeno.
Draga mamica dovoli si raziskovati tematiko poroda in dojenja. Raziskovanje ne pomeni, da »kompliciraš« pomeni le, da si upaš odkriti žensko moč, ki jo nosiš v sebi. Išči »tisto, nekaj več«.
Iviana Dilove
Sledili so dnevi praznine in borbe z dojenjem. Nikjer ni bilo pravih informacij. Hvaležna sem za bila vso podporo moža,mame in babice- za nešteto toplih besed. A kljub temu moje dojenje ni steklo. Dojenje ni nekaj naravno danega, dojenje je nekaj kar se naučiš skozi prenos kulturne dediščine. Žal se je to že davno izgubilo in tako mi moja mama kljub svoji želji ni znala svetovati pri dojenju. Nastopil je trenutek odločitve-predaja ali borba. Izbrala sem borbo, takrat sem kontaktirala svetovalko za dojenje in naj se sliši še tako pocukrano, odprl se mi je resnično nov svet. Dobila sem veliko novih koristnih informacij in vera v dojenje je v meni vedno bolj naraščala. Uspelo mi je prebroditi številne izzive. Plast za plastjo sem odkrivala bistvo dojenja.
Potem je sploh ne vem kdaj in tako kar naenkrat prišlo leto 2014,to je bilo leto, ko sem drugič zanosila. Misel na porod je v meni zbujala strah : »Kako bom šla še enkrat čez vse to?«
Prvič sem se med porodom počutila nespoštovano, neslišano in tega si nisem želela doživeti še enkrat. Ves čas sem se spraševala ali je porod res le bolečina in borba. Nisem mogla verjeti v to. Takrat mi je v roke prišla knjiga Modrost rojevanja od Ine May Gaskin. Potrdila je moje misli in v meni je bliskovito naraslo zavedanje, da je porod le nekaj več kot so mi predstavili mediji in običajne materinske šole. Tokrat so bile priprave na moj drugi porod čisto drugačne, v neki novi svetli luči zavedanja in možnosti. Knjige, ki sem jih prebrala, delavnica čustvene priprave na porod, dokumentarni filmi o porodu so mi dajali novo priložnost. Možnost, da porod doživim drugače, kot ženska, kot boginja.
Moj drugi porod je bil tako zelo drugačen od prvega. Začutila sem žensko moč, verjela sem vase in se porodu zares prepustila, nisem se več upirala in borila z bolečino. Izbrala sem drugo porodnišnico v katero sem šla prej na posvet z porodnim načrtom oz.željami. Bila sem slišana ter spoštovana in ni se mi bilo potrebno ves čas boriti za svoj prostor pod soncem.
Skozi leta sem resnično spoznala, da bi mogle vse ženske imeti na voljo informacije o porodu, možnost izbire svojega poroda, podporo pri porodu, po porodu in tudi pri dojenju.
Pri pogovorih z ženskami sem ugotavljala kako veliko jih ostane brez informacij, brez, da bi poznale svoje možnosti. Marsikatere izmed njih so bile ranjene med porodom, izgubile bitko z dojenjem, ostale brez podpore v ranljivem obdobju po porodu. V njih pa je zrasla praznina modernega sveta.
Biti dula in pomagati pri dojenju je tako postalo moje poslanstvo. Ugotovila sem, da je to nekaj resnično potrebnega v današnjem svetu. Tako sem skozi materinstvo našla tisto, nekaj več, kar je bilo skoraj že pozabljeno in izgubljeno.
Draga mamica dovoli si raziskovati tematiko poroda in dojenja. Raziskovanje ne pomeni, da »kompliciraš« pomeni le, da si upaš odkriti žensko moč, ki jo nosiš v sebi. Išči »tisto, nekaj več«.
Iviana Dilove