MOJ porod – naraven, intenziven in lep
Moja predstava o porodu ni bila nikoli preveč natančno definirana. V glavi sem imela najbližjo porodnišnico, mizo z nosili za noge, zelene halje, zdravnike… Dokler nisem bila noseča, se niti nisem preveč ubadala z razmišljanjem o tej temi. Ko pa je pod mojim srcem pričelo rasti malo bitje, se je vse spremenilo. Začela sem prebirati literaturo, poleg tisoče informacij o raznih sredstvih za lajšanje porodnih bolečin, standardnih postopkov pred in med porodom, sem izvedela tudi za doulo. Takrat sem se spomnila starega znanca, ki mi je ob rojstvu njegove hčerke toplo priporočal, naj imam ob sebi porodno spremljevalko, ko bom rodila, da sta bila sama z ženo navdušena in nadvse zadovoljna, da sta se odločila za doulo.
Ko sem bila v 26. tednu nosečnosti sem imela uroinfekt. Žal sem doživela precej neprijetnosti v eni porodnišnici, potem v zdravstvenem domu. Skoraj dva dni so me pošiljali od enih do drugih vrat ter mi ob hudih krčih, za katere nisem vedela, kaj so in kako nevarni so lahko, niso ustrezno pomagali oz. pregledali. Že prej sem imela kar nekaj neprijetnih izkušenj z zdravstvenim osebjem, ko je ženska noseča, pa postane za takšne reči še bolj občutljiva. Ko sem se vrnila iz bolnišnice sem bila trdno odločena, da poroda ne bom slepo zaupala le medicini, ampak se ustrezno pripravila in imela ob sebi doulo, ki ji bom lahko zaupala in bila tako bolj mirna in sproščena. Prebrala sem knjigo Modrost rojevanja avtorice Ine May Gaskin, ki me je čisto navdušila za naravni porod. Z možem sva po internetu poiskala spletno stran združenja slovenskih doul in tam našla simpatično Tito, s katero smo se dogovorili za srečanje ter se takoj začutili in prepričana sva bila, da je prava za nas. Pred porodom se je dvakrat oglasila pri nas. Pogovorili smo se o mojem dojemanju poroda, sama sem bila rojena s carskim rezom. Tita mi je svetovala, naj delam vizualizacije svojega poroda in opazujem občutke ob tem ter se zavedam da bo rojstvo mojega otroka nova zgodba, lepa, naravna in prijetna. Mož mi je večkrat prebiral besedilo samohipnoze, preko katere sem se sprehodila skozi svoje telo, skozi sam porod in si čimbolj natančno predstavljala, kako bo potekal porod. Hkrati sem se vsakič zelo sprostila in bila vesela, da je partner z mano tudi skozi vse priprave. Zadnja dva meseca nosečnosti sva skoraj vsak dan hodila na sprehode in se veliko pogovarjala o porodu, o mojih strahovih, pričakovanjih. Pripravila sva torbo za v porodnišnico in dala v avto še nekaj reči, če bi nas porod slučajno kje presenetil. Tako sem bila zelo mirna in pripravljena, da se zgodi, ko bo čas. Sama sem imela občutek, da bo pred rokom in res je bilo tako. 9. semptembra je bila polna luna. Mož je malo za hec, malo za res domačim kar oznanil, da bomo blizu te lune rodili. Že dalj časa mi je otrdeval trebuh, tistega dne, pa sem ob tem otrdevanju čutila še podobne občutke kot pri menstruaciji, tudi ponoči so me nekajkrat zbudili. Nisem vedela, kaj pomenijo, ali so to mogoče že prvi popadki? Naslednjega dne se mi je zjutraj odluščil čep. Pred kakšnim tednom pa se je trebuh spustil precej nižje. Občutki in otrdevanje se je nadaljevalo, malo stopnjevalo in bilo kar pogosto. Popoldne sem si začela zapisovati kako na pogosto se to dogaja in opazila da se stvar odvija na približno 10 minut. Možu sem rekla, greva spet na sprehod. Zanimalo me je, ali se bodo po sprehodu popadki umirili ali ne. Med hojo sem se morala kar ustaviti ko sem začutila popadek in ga lepo predihati, potem sva šla dalje. Doma je bilo isto. V sebi sem čutila, da bomo najbrž še ta večer ali naslednje jutro šli v porodnišnico, zato sem si umila lase, pripravila vse potrebno in se odločila, da naredim še toplo kopel, da preverim še enkrat ali gre za prave popadke. Douli sem sporočila, da se z mano nekaj dogaja. Bila sem vznemirjena in hkrati polna pričakovanj, tako da nisem mogla ležati. Izdelovala sem fotogknjigo in vsak popadek lepo predihala na žogi. Ob enih ponoči sem se ulegla na kavč k možu ko sem v sebi začutila »pok«. Takrat mi je odtekla voda. Mož je poklical našo doulo in dogovorila sta se, kje se dobimo, da bomo šli skupaj na Jesenice. Počasi sva vzela vse pripravljene stvari, se preoblekla in šla. Na Razdrtem smo pobrali doulo in se deževni noči odpeljali proti Gorenjski. Močno je deževalo, popadki so bili celo pot na šest minut takšne intenzivnosti, da sem jih z dihanjem in dolgimi izdihi lepo prenašala. Po slabi uri in pol smo prispeli, kjer nas je sestra kar začudena vprašala, čemu smo prišli tako daleč iz Primorske. Nasmejala sem se ji in povedala, da se dober glas čuje v deveto vas. V jeseniški porodnišnici sva bila z možem na predavanju o dojenju, pa so nam razkazali še porodni blok in razložili njihov način in pogled na porod, kar naju je zelo pritegnilo in popolnoma navdušilo. Ogledala sva si tudi bližje porodnišnice, ampak nikjer ni bilo niti približno tako prijetno kot na Jesenicah. Tu je bila izbira naravnega poroda nekaj povsem normalnega in občutek sem dobila, da to zelo podpirajo. Ne dajejo infuzij, klistirja, ne pospešujejo poroda z umetnimi popadki, če to ni nujno potrebno. Pustijo, da se vse odvija čim bolj naravno. V porodnem bloku nas je sprejela prijazna babica Erika, naredila CTG, ki je pokazal dva blažja popadka. Sama je povedala, da se zelo pogosto dogaja, da se popadki umirijo, ko porodnica pride v bolnišnico, kar imenujejo sindrom belih halj. Na srečo sem bila pri njih že dvakrat prej, tako da so že takrat izpolnili vso potrebno dokumentacijo. Naredila mi je še vaginalni pregled in ugotovila, da sem štiri centimetre odprta. Z roko mi je maternično ustje prestavila bolj naprej, ker je bilo precej zadaj in glavica otročička ni pritiskala na pravi kraj. Glede na to, da je bil porodni blok prazen, nas je namestila kar v porodno sobo in svetovala, naj še malo zaspim, da si naberem moči. Ura je bila 3. Rekla je še, da če se do jutra ne bo stopnjevalo, me bodo morda morali premestiti še nekaj časa na oddelek. Ta stavek me je kar precej zmotil, saj so se mi zdeli popadki v avtu že kar konkretni in če to ni še nič, sem bila kar v strahu, kaj še bo. Poskusila sem se otresti te misli in se prepustiti dogodivščini, ki je bila pred mano. Mož je v CD predvajalnik vstavil CD, ki sem ga prinesla s sabo, celo noč je igrala umirjena glasba. Res sem se ulegla na posteljo, ampak so popadki v ležečem položaju bili čisto preveč boleči, tako da sem vseeno raje vstala. Nekaj časa sem hodila in se ob popadku le naslonila na moža ter mirno dihala tako da so bili izdihi čim daljši. Nekaj časa sem popadke predihavala na žogi, na vrtljivem stolčku, na vseh štirih na tleh. Vedno pa sem želela imeti dragega ob sebi, čutiti njegov dotik in ob koncu popadka mi je njegov poljub dal novih moči in mirnosti. Popadki so se stopnjevali. Vmes sem pila vodo z bachovimi kapljicami, prigriznila malo energijske ploščice in kakšno jagodo grozdja. Proti jutru sem postajala že precej utrujena, popadki so bili redni na 4 do 5 minut. Tita mi je ob vsakem položila roko na križ, kar mi je zelo prijalo. Vsak popadek se je zdel veliko lažji, če sem čutila dotik moža in roko doule na križu. Ko so postajali še močnejši sem namesto tihega izdiha, le tega vokalizirala na »a« oziroma »o«. Kasneje pa sem opazila, da se vedno težje skoncentriram, misli so mi uhajale k strahu pred bolečino in dolžino te noči, zato sem instinktivno začela govoriti sama s seboj na glas. Ponavljala sem: »Sprosti se, odpiraj se, bodi sproščena.« Na ta način sem se spet povezala s trenutnim dogajanjem in ne razmišljala, kaj še bo. Okrog sedmih zjutraj se je prišla babica Erika poslovit, saj je zaključila z delom in prišla babica Katja. Ležala sem na tleh na blazinah in počivala v moževem naročju. Ob vsakem popadku pa sem šla na vse štiri in krožila z medenico. Okrog osmih sem imela drugi vaginalni pregled, ki je pokazal, da sem odprta 6 do 7 centimetrov. Katja mi je spet premaknila maternično ustje naprej in s tem dejansko sprožila sledeče dogajanje. Glavica je bila že zelo nizko. Že naslednji popadek je bil občutno močnejši. Malo prepozno sem vstala, ravno je zazvonil en telefon in me čisto spravil iz tira, občutek popadka je bil drugačen, veliko bolj intenziven, presenetil me je, da sem skoraj zavpila: »Kaj je zdaj to?!« Naslednji so bili na robu mojih zmogljivosti, iz mene je ob vsakem prišel takšen glas, da sem se sama sebe ustrašila. Kot bi zarjovela vedno glasneje in vedno višje. Začutila sem potrebo po pritiskanju. Zunaj se je danilo, pred bolnišnico so se slišali kopači in drugi stroji, saj so ravno nekaj prenavljali . Njihovi zvoki so se mešali z mojimi. Popadki so bili že precej blizu drug drugega, tako da vmes nisem mogla več dosti počivati. Babica me je vprašala, ali bi se raje usedla na pručko. Spomnim se, da se nisem čutila tako močna, da bi lahko sploh vstala in se kamorkoli premaknila, ampak me je kar spodbujala, češ, da če ne poizkusim, ne morem vedeti, če mi bo lažje. Upoštevala sem njen nasvet in res se mi je na pručki odprl nov svet. Veliko lažje je postalo. Mož se je usedel za menoj, tako da sem se lahko naslonila nanj. Popadki so postajali vedno blažji, zato mi je babica naročila, naj ob naslednjem še pritisnem zraven ker se bo glavica kmalu okronala. Ko sem to zaslišala, sem dobila kar naval nove energije in pritiskala kot sem le lahko. Začutila sem pekoč občutek, na katerega sem bila pripravljena, zadnjih par tednov nosečnosti sem vsak večer masirala in mazala presredek z oljem pšeničnih kalčkov sama oz. je to počel moj mož. Tako zelo sem si želela, da bi najin otročiček pokukal na svet, da sem enkrat pritisnila kar takrat ko niti ni bilo popadka. Kmalu se je glavica okronala in ob naslednjem popadku se je porodilo še preostalo telo. V četrtek,.. se je rodil 52 cm velik in 2870g težak fantek. Malega pikca mi je takoj položila na prsi, da sem ga objela in zajokala od sreče. Solze so orosile tudi oči mojega moža. Čez nekaj sekund je zajokal in to je bila najlepša melodija, ki sem jo kdajkoli slišala. Zapela sva mu uspavanko, ki sem jo pela že v nosečnosti in tako je se je pomiril. V nekaj minutah se je porodila še posteljica in ko je popkovina prenehala utripati jo je novopečeni očka ponosno prerezal. Iz pručke sva se preselila na posteljo. Pokrili so naju s toplo odejico in me pregledali. Skoraj nič se nisem raztrgala. Babica je rekla, da najbrž sploh ne bo potrebno šivanje, ko pa je prišla ginekologinja je vseeno rekla, da bo naredila en šivček, da se bo lepše zacelilo. Zatem so nas pustili v zatemnjeni sobici še dobri dve uri, da smo se cartkali, spoznavali, objemali in delili poljubčke. Babica mi je še pomagala, da sem ga pristavila k prsim in po približno eni uri se je začel dojiti. Po dveh urah je prišla babica in vprašala, ali lahko odnese našega fantka, da ga umijejo, stehtajo, izmerijo… Mož je šel zraven, sama pa sem ostala tam z doulo in bila srečna v sebi, da se je vse tako lepo izteklo. Mož je bil ves čas poroda zelo sproščen, ker je bila Tita poleg, njegova sproščenost se je prenašala še name. Umirjeno me je božal, masiral, polagal obkladke na čelo. Njegov in Titin dotik sta bila božanska. Ne predstavljam si, da bi rojevala brez njiju. Ko sem se stuširala in preoblekla, smo vsi skupaj šli na oddelek v sobo, kjer sta naju čakali pripravljeni postelji in kosilo. Bila sem resnično lačna in kosila sem se res razveselila. Tisto popoldne je naš Gašper kar pridno spančkal, že ponoči pa je želel biti skoraj neprestano na prsih ali v mojem objemu, tako da nisem veliko spala, ne tisto noč ne naslednjih nekaj noči. Tretji dan pa sem se tako razveselila, ko sem opazila kapljico mleka iz mojih prsi, tako se je dojenje pričelo. Dotlej pa je naš dojenček vztrajno sesal in ob tem čutil varen objem svoje mame. Pediater mi je rekel, da je novorojenčkom vseeno ali jedo' ali se le cartajo, tako da naj ga le pristavljam, saj bom le tako spodbudila nastajanje mleka. In prav je imel. V tej porodnišnici ne dajejo cucljev, nič adaptiranega mleka, saj le na ta način lahko spodbujajo dojenje pri vseh porodnicah. Dojenčki so 24 ur skupaj z mamico, tako da se dojijo takrat, ko to sami želijo. V nedeljo je prišel mož po naju in odpeljali smo se na Primorsko. Doma je sedaj vse lažje, ker mi mož pomaga pri negi, otročička mi prinese, da ga podojim, včasih podere kupčka, ponoči se izmenjujeva, ko detece ne more spati, če ga mučijo krčki ali pa se želi le stiskati v objemu. Ni mi žal, da sva se odločila za doulo, ni mi žal, da sva se odločila za Jesenice in ni mi žal, da sem se odločila za naraven porod. Vesela sem, da mi je bila dana ta izkušnja! Andreja |
|
|