Anina porodna izpoved
Svoje prve zgodbe poroda pravzaprav niti ne morem več zapisati na nacin, kot se je takrat vtisnila v moje telo, um in dušo. Z možem sva obiskala šolo za starse, o porodnih bolečinah in trpljenju sem nekaj vedela od svoje mame in babic, prebrala sem par forumov in imela občutek, da sem pripravljena sprejeti porod tak kot bo- se vsaka je rodila, bom pa se jaz. Danes sem za prvo izkusnjo hvaležna, ker vem, da je morala biti del poti do danasnjega trenutka. Britje ze doma, klistir, metuljcek v zili, prevelika in vroca bolniska srajca, cakanje s popadki na 5 minut kar na hodniku, izpolnjevanje kupcka papirjev v porodni sobi in ostala sva sama z mozem, ki mi je pogumno in trdno stal ob strani, a bi takrat vseeno potrebovala izkuseno roko, ki bi me vodila. Odpiranje je bilo pocasno in bolece s pogostimi hladnimi pregledi brez spodbudnih besed... po 9 urah mocnih popadkov sem bila odprta le 5,5 cm in popolnoma izcrpana sem izpolnila obrazce za epiduralno analgezijo, ki mi je vzela vso bolecino, hkrati pa tudi obcutek, da zmorem. Prerez presredka je pustil za sabo dva tedna bolecin in obcutek pohabljenosti, da je nekdo posegel nekam, kamor ne bi smel... Po porodu sem bila zaradi krvavitve iz epiziotomijske rane slabokrvna, psihicno pobita, moje telo je bilo razboleno in mrzlo, posledica epiduralne je bil k sreci le lazji glavobol. Vseeno sem bila vesela da je mimo in sva obe s puncko zdravi. So rekli: Poglej, kako cudovitega otroka imas, saj je bil samo porod in glavno je, da sta obe zdravi! Pa saj res, sem si rekla in prvi porod v sebi zakopala tak kot je bil nekam globoko v svojo podzavest. Obcasno so vtisi prisli na dan le se takrat, ko je zanosila katera od prijateljic in je babji cvek prisel na temo poroda.
Ko je bila najina deklica stara dobro leto, sva si ponovno zazelela otroka in velika zelja in ljubezen je zelo hitro prinesla novo nosecnost.
Bila sva presrecna in vse je bilo v v redu, dokler se nisem zacela zavedati, da me v poletju caka moj drugi porod... trdno sem se odlocila, da zelim roditi naravno in doziveti porod v vsej svoji moci in veselju. Zelji je sledil zacetek ponovnega ozivetja travme, za katero sem cutila da jo moram predelati pravocasno... Malo pred nastopom porodniske je bil skrajni cas in kot naroceno, sem od prijateljice na facebooku prejela vabilo za dogodek Vizualizacije za lepsi porod z doulo v Ljubljani. Mocno sem zacutila, da je to prava pot in takoj poklicala doulo Tito. V kratkem pogovoru z njo je iz mene privrela prva izkusnja in Tita me je opogumila k delitvi izkusnje v krogu zensk na koncu dogodka. Ko sva koncali pogovor, sem bila srecna in sem se dogodka srcno veselila, opogumljena, da je to pricetek dela na sebi do lepse porodne izkusnje. Sama vizualizacija je bila zelo mocna izkusnja. Skozi Titin glas in nezno glasbo v ozadju smo sprostile svoje telo, spuscale stara prepricanja o porodu in na koncu sle skozi svoj dan poroda. Najbolj intenziven del je bil zame zadnji, ki ga zaradi epiduralne analgezije nisem dozivela in je bil manjkajoci del v mojem telesu in srcu. Ko smo vizualizirale dojencka, ki prihaja na svet po porodnem kanalu in se porodi skozi neposkodovan presredek me je pograbil krcevit jok, ki je iz mene izpral prvo boleco izkusnjo za vedno in v meni se je naselilo zaupanje, mir in vera, da je tudi zame sploh mogoce dozivetje lepega poroda. Preko vizualizacije sem si dopustila, da je lahko drugace in da sem vredna in pripravljena, da bo drugi porod tak, kot si ga zelim.
Danes pisem to zgodbo iz porodnisnice na Jesenicah, ki uposteva novejse strokovne smernice fizioloskega poroda in od porodnisnic v Sloveniji najverjetneje ponuja najbolj siroke moznosti rojevanja na naraven nacin. Tudi Doule so tu dobrodosle in porodni nacrt je zazeljen. Rodila sem popolnoma naravno, brez britja, klistirja, stalnega ctg-ja, v prijetni porodni sobi s tusem, ripstolom, zogo, prucko, blazinami, sproscujoco glasbo in solno lucko. Klasicnih rutinskih postopkov ni in vsaka pomoc medicine je informirana izbira posamezne zenske. Ob strani mi je stal moz in krasna babica Spela, ki me je tiho spremljala, spodbujala, mi mocila celo in brez prisile in umetnega pospesevanja pustila, da moje telo z malo spudbude naredi samo, kar najbolje zna. Lahko sem se sprostila in bila to, kar sem, brez sramu in zavor. Ko je bilo hudo, sem se spomila Titinega glasu, globoko zadihala in moje telo je ponovno naslo navo energijo za naslednji popadek. Spela me je spodbujala k glasnim glasovom, ko sem jih rabila in k menjavanju polozajev. V drugi fazi poroda je bila stalno ob meni in skrbno spremljala utripe in moje stanje. Po slabih petih urah v porodni sobi sem porodila 3.600 g tezko in 52 cm veliko deklico Klaro. Babica je obvarovala presredek in potrebnega ni bilo niti enega siva.
Danes je dan, ko greva domov iz porodnisnice ... Ko se pogledam v ogledalo, vidim oči, polne materinskega žara in čiste ljubezni, lica polna barve in notranje srece.
Drage zenske, prepricanje, da je se vsaka rodila je dalec za danasnjim casom! Da moramo rojevati brez spostovanja in brez avtonomije, zamegljene od zdravil in prerezane od kirurskih skarij je nasilno in neljubece dejanje. Kar naredimo za lepsi porod danes, vpliva na generacije zensk za nami in skrajni cas je, da v sebi ponovno najdemo svojo notranjo modrost telesa in prvinsko moc rojevanja! Porod je pomemben dogodek, na katerega se je potrebno pripraviti z vso ljubeznijo do sebe in svojega otroka.
Tita, neskoncno sem ti hvalezna, da si mi s pomocjo vizualizacije in nasvetov pomagala predelati prvo izkusnjo poroda in postaviti nove temelje rojevanja, za katere verjamem, da so s tem rojstvom postali tudi temelji rojevanja cele rodbine zensk, ki prihaja za mano!
Hvala! Ana
Ko je bila najina deklica stara dobro leto, sva si ponovno zazelela otroka in velika zelja in ljubezen je zelo hitro prinesla novo nosecnost.
Bila sva presrecna in vse je bilo v v redu, dokler se nisem zacela zavedati, da me v poletju caka moj drugi porod... trdno sem se odlocila, da zelim roditi naravno in doziveti porod v vsej svoji moci in veselju. Zelji je sledil zacetek ponovnega ozivetja travme, za katero sem cutila da jo moram predelati pravocasno... Malo pred nastopom porodniske je bil skrajni cas in kot naroceno, sem od prijateljice na facebooku prejela vabilo za dogodek Vizualizacije za lepsi porod z doulo v Ljubljani. Mocno sem zacutila, da je to prava pot in takoj poklicala doulo Tito. V kratkem pogovoru z njo je iz mene privrela prva izkusnja in Tita me je opogumila k delitvi izkusnje v krogu zensk na koncu dogodka. Ko sva koncali pogovor, sem bila srecna in sem se dogodka srcno veselila, opogumljena, da je to pricetek dela na sebi do lepse porodne izkusnje. Sama vizualizacija je bila zelo mocna izkusnja. Skozi Titin glas in nezno glasbo v ozadju smo sprostile svoje telo, spuscale stara prepricanja o porodu in na koncu sle skozi svoj dan poroda. Najbolj intenziven del je bil zame zadnji, ki ga zaradi epiduralne analgezije nisem dozivela in je bil manjkajoci del v mojem telesu in srcu. Ko smo vizualizirale dojencka, ki prihaja na svet po porodnem kanalu in se porodi skozi neposkodovan presredek me je pograbil krcevit jok, ki je iz mene izpral prvo boleco izkusnjo za vedno in v meni se je naselilo zaupanje, mir in vera, da je tudi zame sploh mogoce dozivetje lepega poroda. Preko vizualizacije sem si dopustila, da je lahko drugace in da sem vredna in pripravljena, da bo drugi porod tak, kot si ga zelim.
Danes pisem to zgodbo iz porodnisnice na Jesenicah, ki uposteva novejse strokovne smernice fizioloskega poroda in od porodnisnic v Sloveniji najverjetneje ponuja najbolj siroke moznosti rojevanja na naraven nacin. Tudi Doule so tu dobrodosle in porodni nacrt je zazeljen. Rodila sem popolnoma naravno, brez britja, klistirja, stalnega ctg-ja, v prijetni porodni sobi s tusem, ripstolom, zogo, prucko, blazinami, sproscujoco glasbo in solno lucko. Klasicnih rutinskih postopkov ni in vsaka pomoc medicine je informirana izbira posamezne zenske. Ob strani mi je stal moz in krasna babica Spela, ki me je tiho spremljala, spodbujala, mi mocila celo in brez prisile in umetnega pospesevanja pustila, da moje telo z malo spudbude naredi samo, kar najbolje zna. Lahko sem se sprostila in bila to, kar sem, brez sramu in zavor. Ko je bilo hudo, sem se spomila Titinega glasu, globoko zadihala in moje telo je ponovno naslo navo energijo za naslednji popadek. Spela me je spodbujala k glasnim glasovom, ko sem jih rabila in k menjavanju polozajev. V drugi fazi poroda je bila stalno ob meni in skrbno spremljala utripe in moje stanje. Po slabih petih urah v porodni sobi sem porodila 3.600 g tezko in 52 cm veliko deklico Klaro. Babica je obvarovala presredek in potrebnega ni bilo niti enega siva.
Danes je dan, ko greva domov iz porodnisnice ... Ko se pogledam v ogledalo, vidim oči, polne materinskega žara in čiste ljubezni, lica polna barve in notranje srece.
Drage zenske, prepricanje, da je se vsaka rodila je dalec za danasnjim casom! Da moramo rojevati brez spostovanja in brez avtonomije, zamegljene od zdravil in prerezane od kirurskih skarij je nasilno in neljubece dejanje. Kar naredimo za lepsi porod danes, vpliva na generacije zensk za nami in skrajni cas je, da v sebi ponovno najdemo svojo notranjo modrost telesa in prvinsko moc rojevanja! Porod je pomemben dogodek, na katerega se je potrebno pripraviti z vso ljubeznijo do sebe in svojega otroka.
Tita, neskoncno sem ti hvalezna, da si mi s pomocjo vizualizacije in nasvetov pomagala predelati prvo izkusnjo poroda in postaviti nove temelje rojevanja, za katere verjamem, da so s tem rojstvom postali tudi temelji rojevanja cele rodbine zensk, ki prihaja za mano!
Hvala! Ana
Hvala Ana tudi tebi, za zaupanje in odprtost. Hvala ti za resnično in iskreno porodno zgodbo! Naj se zaseje čim več dobrih temeljev rojevanja tudi v prihodnje. To je najlepša popotnica, ki jo lahko daš sebi in svojemu otroku ter vsem naslednjim generacijam. Res si lahko ponosna, da si svoji Ženski liniji s Klaro postavila novo, bolj pristno pot rojevanja naslednjih generacij.
Objem, Tita
Objem, Tita