V drugo sem rodila prvičMoja druga porodna zgodba se je začela takrat, ko se je končala prva. Preden sem prvič rodila, sem bila prepričana, da sem sposobna roditi naravno in da bo šel porod lepo, saj sem bila vedno zdrava in pozitivno naravnana. Zaupala sem, da ko bom rabila zdravniško pomoč, jo bom tudi dobila a nisem si mislila, da bo to ravno pri porodu. Tudi prva nosečnost je potekala normalno, počutila sem se dobro, jaz sem bila optimist do devetega dne čez rok. Na pregledu je bilo vse v redu a se je zdravnik vseeno odločil, da sproži porod. Naštel mi je kar nekaj razlogov kaj vse bi se lahko otroku zgodilo, če bi ostal še v moji maternici in jaz sem se prestrašila, tako, da sem pristala na to.
Po dogovoru z zdravnikom sem naslednji dan s težkim srcem le prišla v porodnišnico. Čeprav so se popadki sami začeli že po prvih pregledih, so se odločili, da je treba pospešiti, saj da to niso pravi, moji šibki popadki. Tako so mi po porodu razložili. Vse se je odvijalo zelo zelo hitro in oni so še pospešili. Ker sem bila med popadki malo glasna, kar mi je zelo pomagalo, so sklepali, da imam zelo hude bolečine in mi takoj ponudili sredstvo proti bolečinam. Dvakrat sem ga zavrnila a tretjič le pristala na to, saj naj bi me sprostilo. A izkazalo se je, da mi je to le škodovalo, saj se na koncu nisem več zavedala in sem rodila z zdravniško pomočjo z vakumom. Nisem imela občutka, da bi sama rodila. Bila sem zelo razočarana. Vem, da bi se lahko ista zgodba ponovila, če se ne bi odločila, da hočem drugače. Prve mesece druge nosečnosti sem bila še nekako mirna in vesela v pričakovanju novega člana. Potem se je pa začelo. Vsak pregled pri izbranem ginekologu je bil bolj utrujajoč ter me delal nemirno, saj me je zdravnik glede na prejšnji porod, pri katerem je bil on tudi zraven le strašil in me prepričeval, da bo ta porod verjetno še težji. On je bil namreč prepričan, da jaz nisem sposobna roditi, saj da nimam medenice dovolj široke in da če bi bil prvi otrok večji(50 cm in 2600g je bila deklica) ne bi šel skozi in bi bil potreben carski rez. V tej nosečnosti pa je on prepričan, da bo carski rez potreben oz. nujen. Ker so mene in tudi mojega partnerja te informacije in zdravnikovi strahovi spravljali ob živce, sva se odločila, da vzameva stvari v svoje roke. Zelo sva si oba želela, da bi bila tokratna izkušnja poroda lepa in osrečujoča za vse, mamico, očka pa tudi za otročička. Najprej res nisva vedela kje naj začneva, saj sva do prvega poroda oba zaupala zdravniškemu osebju, da bodo oni poskrbeli za lep porod. Pa sva bila oba zelo razočarana, saj naju niso prav nič upoštevali, še manj pa poskrbeli za lep porod. Jaz sem začela sama pri sebi razmišljati kaj sploh potrebujem, da se bo moja želja o srečnem porodu uresničila. Res je, da sem po naravi optimist in da verjamem v vse dobro in lepo ampak po težki prvi porodni izkušnji sem ugotovila, da sama temu ne bom kos in da le rabim še neko pomoč. Tudi partner se je strinjal in začela sva zbirati informacije. Po nekem srečnem naključju sem izvedela za porodno svetovalko ali doulo in se odločila, da jo pokličem. Bila nama je obema všeč, zato sva se hitro odločila zanjo. Zadnja dva meseca pred porodom smo se družili in se skupaj pripravljali na porod. Odločitev prav za to doulo je bila lahka, saj mi je že prvič, ko smo se srečali povedala nekaj res spodbudnih besed. Jaz sem ji opisala svojo prvo porodno izkušnjo, ona pa je bila prav šokirana nad napovedjo zdravnika, kaj naj bi me čakalo sedaj, saj je ona videla mojo izkušnjo čisto drugače kot zdravnik in tudi jaz. Mene je zdravnik tako prestrašil in prepričal, da nisem sposobna sama roditi, da sem mu skoraj verjela. Jaz pa ne bom pozabila njenih besed, ko mi je rekla, da če mi je že prvič tako dobro šlo, da ona verjame, da sem sposobna sedaj samo še bolje roditi. Te besede so mi res dale misliti, saj sem bila nekje globoko v sebi o tem tudi sama prepričana. Ko pa je ona to rekla na glas, sem dobila potrditev, da je vse to res mogoče. Pred porodom je doula, ki mi je postala najboljša prijateljica, pa čeprav mogoče le za kratek čas, prihajala k nam domov na obisk. Tako smo se še bolje spoznali in se skupaj pripravljali na porod. Jaz sem se ob teh srečanjih zelo dobro počutila, saj mi je vedno stala ob strani, me spodbujala in bila vedno polna le pozitivnih besed. Naredila mi je tudi terapijo, po kateri sem se počutila zelo sproščeno in polno energije. Dnevi so minevali v pričakovanju kdaj in kako se bo porod začel in bližal se je todi rok poroda. Jaz sem bila mirna, v sebi prepričana, da bo vse v redu a zunanje okoliščine so me delale malce nestrpno. Na dan predvidenega roka sem imela pregled a je vse kazalo, da se otroku še ne mudi. Pa sem še naprej čakala in se pripravljala, tudi z vizualizacijo, to je predstavljanje si v glavi kako bo porod potekal. To mi je precej pomagalo sploh, da nisem mislila na probleme in sem se koncentrirala na prihajajoči porod. Že dva zadnja meseca sem imela bolečine v spodnjem delu trebuhu,bile so kdaj tudi močne, zgleda, da so bili pripravljalni popadki, trajali so kakih 15 sekund in pojavljali so se neredno. Mene je že malo skrbelo, da se je že začelo a zdravnik mi je rekel, da to ni nič, če ne traja bolečina vsaj eno minuto. Pa smo še čakali. Bilo je že nekaj dni čez predvideni rok, ko se je točno taka bolečina začela pojavljati redno, najprej na deset in kmalu na pet minut. To je trajalo kako uro, potem sem šla pod vroč tuš in bolečina je povsem prenehala. Naslednji dan sva z bodočim očkom odšla na pregled v porodnišnico a so naju poslali domov, saj se ni nič dogajalo. Tudi naslednji dan je bilo vse mirno. Naslednji pregled sem imela čez dva dni in prepričana sem bila, da bom šla takrat spet v porodnišnico. Noč smo vsi lepo prespali in zbudili smo se v nedeljsko jutro. Kako uro potem, smo bili sredi zajtrka pa se je bolečina zopet pojavila. Popila sem le kozarec zelenega napitka, več nisem zmogla, saj so se bolečine takoj pojavljale v zelo kratkem razmiku. Najprej nisem pomislila, da bi šlo lahko zares, saj so bolečine trajale spet le okoli dvajset sekund. A pojavljale so se zmeraj bolj pogosto in odločila sem se, da grem v banjo v toplo vodo, saj sem bila prepričana, da se bodo prenehale. A na moje presenečenje so se še okrepile. Nisem ravno vedela kaj to pomeni, malo sem bila zmedena a še vedno nisem mislila, da gre zares. Moj dragi me je videl in je takoj poklical najino prijateljico doulo, ki mu je svetovala, naj se kar odpraviva od doma in da se dobimo na dogovorjenem mestu. Poskrbeti je bilo treba še za varstvo najine dveletne hčerke in midva sva se začela pripravljati za odhod v porodnišnico. Jaz sem se iz banje premaknila na kavč, da si malo odpočijem a popadki mi niso dali miru in eden za drugim so me tako zaposlovali, da nisem mogla ne misliti ne delati nič drugega. Na uro nisem imela časa gledati a vem, da nisem skoraj nič počivala med enim in drugim popadkom. Še vedno nisem mislila, da gre tako zelo zares, saj so bili popadki še vedno zelo kratki. Prepričana sem bila, da se bo vse skupaj kmalu le umirilo in bova lahko odšla od doma. A čas je tekel in najina doula se je pripeljala k nama domov, saj se nisva prikazala na dogovorjenem mestu. Zdi se mi, da je bila malo razočarana ali pa vsaj presenečena, ker se nisva odpravila od doma a ko me je zagledala in videla v kakšnem tempu sem, se je sprijaznila s situacijo in ostala mirna. Sedla je k meni, me opazovala in videla, da mi gre dobro, zato se ni vmešavala. Zelo sem ji hvaležna, ker me ni silila, da bi vseeno odšli od doma. Še posebej sem ji hvaležna za to, da je ostala mirna, čeprav je videla, da je porod zelo napredoval. Jaz pa sem še vedno upala, da se bo umirilo in bomo lahko odšli v porodnišnico. Res sem bila vesela, da smo bili vsi trije zelo mirni, kot da bi bilo nekaj vsakdanjega. Vem, da mi je prav to pomagalo, da se je vse lepo odvijalo. Oba, tako doula kot moj dragi sta zelo lepo skrbela zame tiste trenutke, ko smo bili sami doma in sem imela popadke. Masirala sta me po križu in me božala kar me je res sprostilo. Vse sta naredila, da bi mi bilo lažje in to brez strahu ali kakšne panike. Meni se je najbolje zdelo na našem kavču. Ko se je popadek začel, sem se dala na vse štiri in si pomagala še z blazinami. Zdelo se mi je, da bi lahko bila tako še dolgo časa, popadki niso bili tako hudi, saj so bili kratki, vendar zelo pogosti in prepričana sem bila, da sem šele na začetku daljšega poroda. A doula je videla, da je moj porod zelo napredoval in sta se skupaj odločila, da bo treba poklicati še nekoga, da bo zraven, če rodim doma. Poklicala sta NMP in v pol ure so se pripeljali z rešilcem k nam. Kar so videli, jim pač ni bilo všeč in brez pregovarjanja so me naložili v rešilca in odpeljali proti porodnišnici. Skupaj z njimi je prišel tudi strah in videli smo, da drugače, kot da me odpeljejo od doma pač ne bo šlo. Še danes sem vesela, da sta bila z mano dva človeka, ki sta znala ostati mirna in mi omogočila, da sem se sprostila in že doma čisto pripravila, da se je otročiček lahko samo še rodil v bolnišnici. Med potjo, ki je trajala dobro uro sem imela še popadke, mislila sem samo na to kako diham in se koncentrirala le na to, saj sem vedela, da smo najvažnejše naredili doma. Bila sem mirna nič me ni skrbelo, saj tudi ni bilo časa misliti na to. Zadnja dva popadka preden smo prišli v porodnišnico sta bila zelo huda, saj me je zelo imelo, da bi pritisnila a mi je medicinska sestra, ki je bila z mano svetovala naj počakam. Bilo je težko a sem ubogala. Poti iz rešilca do porodne sobe se ne spominjam, verjetno sem malo zadremala a že ko so me preložili na posteljo sem znova začutila popadek in so mi rekli naj kar pritisnem. Nisem točno vedela ali delam prav a ko so mi rekli, da delam super, sem vedela, da sem dobro opravila in bila sem zelo samozavestna. Videla sem, da je babica malo čudno pogledala v moje mednožje in kar zdelo se mi je, da me bodo prerezali a tega nisem čutila. Spet je prišla bolečina in vedela sem, da moram zopet pritisniti. Sploh ni bilo težko in tudi sedaj nisem čutila bolečine, čeprav se je že porodila glavica. Začutila sem ogromen val energije, ki je preplavil moje telo in zavedla sem se, da samo še malo in bo otročiček pri meni. In res že takoj je prišel popadek, ki je ponesel otročička na naš svet. Takoj so mi povedali, da je fantek in z očkom sva se samo spogledala, kot da bi bilo to samoumevno. Bilo je vse v redu in sinček je bil v mojem naročju. Občutka, ko so mi ga položili na mojo kožo se ne da opisati a počutila sem se najsrečnejši človek na svetu in občutila sem toliko energije, da bi lahko šla na Triglav. Res neverjetno srečna sem bila. Moj dragi naju je malo poslikal, bil še malo z nama a ko je videl, da nama nič ne manjka in da sva z otročičkom v svojem svetu, se je umaknil sporočiti veselo novico domačim. Vmes, med crkljanjem s svojim sinkom so mi tudi zašili majhno rano a me je šivanje bolelo bolj kot cel porod. A to me ni nič vrglo s tira, saj sem se zavedala, da se je vse izteklo zelo dobro. Sinka so potem za kratek čas vzeli in ga stehtali ter umili a mi ga kmalu vrnili. Ker je bilo z obema vse v redu, so naju kmalu peljali v sobo kjer sva bila par dni. Bila sem zelo dobre volje tudi zato, ker sem se dobro počutila in sem lahko takoj sama poskrbela za vse. S sinkom se potem nisva več ločila, saj je bil ves čas z mano, še spal je pri meni v postelji. Ta porodna izkušnja je mene zelo zaznamovala, saj sem sedaj prepričana, da zmorem sama vse za kar se odločim in kar si res želim. Vem, da bi bila sposobna že prvič tako roditi a si nisem upala niti predstavljati niti tega zares želeti. Prepričana sem, da je vsaka ženska sposobna lepo roditi in vsaki privoščim vsaj tak porod, kot sem ga imela sedaj jaz. Po prvi porodni izkušnji sem bila zelo razočarana, saj sem bila prepričana, da moje telo ni sposobno lepo pripeljati otročička na ta svet. Sedaj, po tej drugi izkušnji pa vem, da sem sposobna, ne samo to, počutim se močna tako telesno kot duševno, ker se je moja želja za lep porod zlila v eno z mojim telesom. Duša in telo sta sodelovala in nastala je lepa porodna zgodba, ki je polepšala življenje tudi mojim ostalim najdražjim. Aleksandra |
|
|